Na obali Rokavskega preliva smo opazovali klife, tudi slone velikane, ki pijejo ocean.

Sloni pijejo ocean

Normandija in Bretanja (1)

Kadar se odpravljava po Evropi, imava vedno vsaj dva pomisleka. Prvi je, kako potovati. Ker imava doma motor in avto in ker je mož strasten motorist, vedno najprej pretehta možnost potovanja z motorjem. Nato sledi malce manj atraktivno potovanje z avtomobilom in na koncu pomislek, da bi vendarle potovala z letalom, saj bi tako za pot do cilja porabila najmanj časa. Drugi pomislek je namreč navadno tudi čas potovanja. Ker je dopusta vedno (pre)malo, je treba biti racionalen in v kratkem času videti kar največ. Prav tako je pomembno, kdaj na pot. Ali je bolje spomladi in jeseni, ko ni gneče in vročine, ali bolje ob vremensko bolj zanesljivem poletju?

Tudi letos je bilo podobno, saj sva imela že nekaj časa v načrtu, da si ogledava Normandijo. Preračunavala sva že kilometre do severa Francije, ko sva ob domači avtobusni postaji uzrla plakat z vabilom na petdnevni izlet v Normandijo in Bretanjo: z letalom, avtobusom in ne nazadnje – z izkušenim vodičem.

Nisva se dolgo odločala in ob prvomajskih praznikih je bila naša skupina na poti proti Parizu. Tam nas je čakal avtobus in čez nekaj ur že prvi postanek v Normandiji. Mesto Rouen je glavno mesto Normandije in v njem je res marsikaj videti. Najbrž bi brez vodiča o njem izvedela manj, zagotovo pa bi si ogledala znamenito katedralo Notre-Dame s tako imenovanim Tour de Beurre oziroma maslenim stolpom, ki so ga financirali s prodajo odpustkov za porabo masla v postnem času. Ob njenem dokončanju je bila s 151 metri najvišja zgradba na svetu. Gotsko pročelje stolnice je bil predmet serije slik Clauda Moneta. V svetlobnih niansah štirih letnih časov jo je namreč naslikal kar tridesetkrat.

V zgodovinskem Rouenu je moč videti tudi številne druge znamenitosti: od stare mestne ure do zanimivih cerkev, spomenikov in muzejev. Je pa Rouen znan tudi kot rojstno mesto znamenitega francoskega pisatelja Gustava Flauberta.

Ne le zgodovina, tudi zanimiva pokrajina je tisto, kar te prevzame na potovanju po Normandiji. Sadovnjaki, pašniki, lesene hiške in obala s strmimi pečinami. Prav posebno zdravilno moč naj bi imela dolga plaža Cote d'Albatre pri mestecu Etretat. Na njej – pa tudi na sprehodu po pečinah – smo lahko opazovali atraktivne klife, ki jih pisatelj Guy de Maupassant videl kot slone velikane, ki naj bi popili ocean. Tudi mi smo videli slone, a s pitjem oceana bodo gotovo imeli še kar nekaj dela ...