Moč nogometne igre

Že vrsto let velja, da je nogomet najpomembnejša med postranskimi stvarmi na svetu. Nekateri so temu dodali, da to ni zgolj nogomet, ampak imajo tako vlogo skoraj vsi športi, zlasti tisti, ki so popularni v večjem delu sveta, in tisti, ki jih spremljajo množice navijačev. Polemike o vlogi športa, zlasti nogometa, se stopnjujejo ob velikih športnih dogodkih – in tudi ob pravkar minulem svetovnem nogometnem prvenstvu v Rusiji je bilo tako.

Ne ravno nogometni navdušenci, predvsem tisti, ki so jih opazovali, kako so pozabili na vsakdanje delo in skrbi, se znova niso mogli načuditi, kaj je tako privlačnega, da se ob podenju za žogo (skorajda) ustavi svet.

Dejstvo je, da je nogomet igra, ki jo pozna tako rekoč ves svet. Za prve nogometne korake ni potrebno dosti več kot žoga ali vsaj nekaj okroglega. Sporazumevanje ob žogi je preprosto in že najmlajše je moč hitro naučiti bistvo, ki se imenuje zadetek.

Seveda si večina nogometa danes ne predstavlja tako preprosto. Veliko člankov, knjig, seminarjev in še česa je bilo v zgodovini – in je še vedno – namenjenih nogometni igri. Tehnika, taktika, psihološka priprava in vse drugo so nogomet ponesli skoraj do znanosti. V nogometu se vrtijo vsote denarja, ki si ga večina komaj zna predstavljati. Mnogi so nad tem šokirani, tudi in predvsem zaradi teh vsot slavne nogometaše obožujejo skorajda kot bogove. Znane so zgodbe o dečkih, ki so iz skromnih razmer postali svetovne zvezde. Morda zaradi njihovih nogometnih vragolij, še večkrat zaradi medijskega trušča, ki ravno v primeru nogometa (tudi zaradi denarja) še posebno doni.

Ali nogomet narode združuje ali razdvaja, bi težko ugotovili. Jasno pa je, da se nekateri z uspehi svoje ekipe znajo povezati in praznovati, kot je to v primeru Hrvaške, prav tako pa znajo žalovati, kot se je letos zgodilo v primeru Nemčije, kjer sem na poti ob začetku tega meseca videla nemške zastave spuščene na pol droga.

Minulo nedeljo so se nogometne strasti umirile. Ne še povsem, saj so včeraj Francozi slavili sredi Pariza, Hrvatje pa so se zbrali v Zagrebu in svoje ognjene nogometaše slavili z malce kislimi nasmehi in tolažbo, da je srebrna medalja najboljša uvrstitev, kar so jo kdaj dosegli. Po nogometni evforiji bodo namreč jutri znova postavljeni na realna tla. Kot je v enem od intervjujev dejal legendarni hrvaški trener, je šport povezal Hrvate in jim vlil optimizma. Celo tistim, ki dan za dnem po smetnjakih iščejo hrano za preživetje. In v tem je moč ter hkrati nemoč najpomembnejše med postranskimi stvarmi na svetu.