Kako so nekoč gozdarili na Jelovici
Radovljičan Franci Valant, upokojeni gradbenik in sodni cenilec, se v prostem času ukvarja tudi s proučevanjem zgodovine rodnega okoliša in svojega rodu. To pomlad je izšla njegova knjiga z naslovom Pogorje Jelovica in gozdarjenje v preteklosti ter druga opravila.
»Ves les smo iz gozdov zvozili pozimi s ''posmojkami''. V jeseni smo ''golcvali'' in hlode spravili na kupe ter označili, kje so kupi, da smo jih pozimi ob velikem snegu lahko našli, odkidali in vozili v dolino. Tudi drva za kurjavo smo večinoma prevažali v zimskem času. Pred vojno so vozili iz gozdov tudi smrekovo lubje, ''črislo'', ki so ga potrebovale usnjarne in druga industrija.« (iz pričevanja Franca Zupanca, Maticovega iz Dražgoš)
»Oče mi je kaj kmalu zaupal konja in me napotil samega v Jelovico. Na vožnje s konjem v dolini za kmečka opravila in druge prevoze sem bil navajen od mladega. Na kmetiji je bila to vendar osnovna dejavnost. Malo drugače pa je bilo ''furanje'' hlodovine v gozdovih, kjer ni poti in je potrebno pot za vlako še narediti – poiskati. Hlodi so težki in včasih ga en človek sam ne more pripraviti za vleko do zvožene poti.« (iz pričevanja Marjana Golmajerja, Katežovega iz Radovljice)
Gre za zbrane zapise zgodovinskih dogodkov, pravi avtor, ki so nastali ob sodelovanju Radovljičanov in drugih posestnikov iz krajev okoli Jelovice. »Ko sem se v mislih loteval uresničiti idejo, da bi opisal oziroma združil kar največ pripovedi o dogodkih na meni priljubljeni Jelovici, ter hkratnem podoživljanju ljudi iz naselij okoli Jelovice, ki jim je ta že od davnih časov nudila zaslužek za preživetje, sem vedel, da brez sodelovanja vaščanov nalogi ne bom kos,« pojasni način dela v uvodu v več kot štiristo strani obsegajočo knjigo.
Delo je razdeljeno na dvanajst poglavij. V prvih štirih avtor natančno opisuje Jelovico kot geografsko enoto, njeno upravno razdelitev ter gospodarski pomen. Nato podrobno opiše gozdarjenje – vlogo in pomen gozdov, delo gozdarjev in lastnikov gozdov, proizvode, ki so jih pridobivali v jelovških gozdovih, pa gozdarje oziroma »golcarje« in sekače ter prevoznike oziroma »furmane« lesa in lesnih izdelkov.
Slikovito in natančno opiše Ribčevo planino, Rovtarico in Martinček, najstarejši gozdarski center na Jelovici. Opisani so tudi gozdarski objekti iz preteklosti: žičnice Blatni graben, Podkorito, Jezerca in Kolnica, žičnici v Dražgošah ter logarski in drugi objekti v revirjih. Poglavje o gozdarskih objektih zaključi z odlomki iz kronike posameznih obdobij.
Natančno opiše gozdarjenje in druga vzporedna opravila v preteklosti pa tudi pašne planine nekoč in danes. Med najbolj zanimivimi deli publikacije pa so v poglavju Pričevalci dogajanj prav gotovo pogovori z enajstimi domačini, ki so poznali dogajanje ali pa se ga spominjajo po pripovedovanju svojih prednikov. »Iskal sem čim starejše ljudi. Sam sem prepričan, da je v naseljih okoli Jelovice še več živečih starejših ljudi, ki bi mi povedali še marsikaj, a nekje je bilo treba postaviti mejo in zaključiti pogovore.«
Delo Valant nadaljuje z opisi posebnosti v pogorju Jelovice, v katerem na primer predstavi posebna drevesa, brezna in kraške jame, spominski kamen na Visokem vrhu, gradnjo koče na Radovljiški planini, kamnoseški kamen s Kodrastega vrha in v literarnem zapisu tudi znamenite Vurnikove smreke.
Knjigo zaključi s poglavjem, v katerem razloži vrednotenje jelovške smreke, predstavi sodobne gospodarskopolitične usmeritve v zvezi z gozdovi, na kratko predstavi problematiko krčenja gozdov in priloži prepis uredbe o sečnji gozdnega drevja iz leta 1957, torej iz časa, ko je ta uredba veljala in se uporabljala. To je tudi obdobje, s katerim avtor zaključi svoje raziskovalno delo.
Čisto na koncu je dodal še slovar in razlago izrazov ter napotke bralcu, ki ga za več informacij usmerja na Gornjesavski muzej Jesenice, arhiv Kranjske industrijske družbe in Zgodovinski arhiv pa tudi Slovenski filmski arhiv in Zemljepisni muzej Geografskega inštituta Antona Melika. Knjiga je bogato opremljena s slikovnim gradivom.