Tudi bolni vredni spoštovanja
Tudi v nemočnem in ostarelem telesu je treba videti spoštovanja in dostojanstva vrednega človeka, je spomnil v pridigi na sobotnem romanju bolnikov in invalidov ljubljanski nadškof Stanislav Zore.
Brezje – Bolniki, invalidi, njihovi svojci in številni prostovoljci, skupaj kar več tisoč, so v soboto že petdesetič romali na Brezje. Romanje, ki sta ga pred pol stoletja začela revija Ognjišče in njen urednik, letošnji biseromašnik Franc Bole, je preraslo v slovenski dan bolnikov in invalidov. Tretja junijska sobota je tako postala njihov dan.
V soboto so se romarjem z vseh koncev Slovenije, prostovoljcem, skavtom, veroučnim skupinam in vitezom Malteškega reda ter številnim duhovnikom, ki so molili in spovedovali na prostem pred baziliko in med mašo delili tudi zakrament bolniškega maziljenja, pridružili kar štirje škofje oziroma nadškofje: upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek in sedanji nadškof Alojzij Cvikl, koprski škof Jurij Bizjak in ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Ta se je v pridigi najprej zahvalil vsem, še posebno pa zlatomašniku Boletu, za prizadevnost in podvige pri organizaciji in rasti romanja bolnikov in invalidov. Nato je spomnil na našo odgovornost do bolnih, starejših in invalidov, saj moramo vse, kar si želimo, da bi drugi ljudje storili nam, mi narediti zanje. Njihove želje niso nič drugačne od naših, običajnih, le znosne bolezni in ljubečega odnosa bližnjih si želijo. »Vse, ki delate z bolniki in ostarelimi, prosim, da bi bilo vsako dejanje nege in skrbi zanje polno spoštovanja do njih, do njihove starosti, do njihovih ostarelih teles in do njihovih pojemajočih moči,« je dejal nadškof in se vprašal, kaj nas dela bolj človeške. »Zaradi znanstvenih, tehničnih in tehnoloških dosežkov ne bomo boljši. Bolj počlovečen postajaš samo tako, da se ustaviš ob človeku in da si pripravljen in sposoben tudi v bolnem telesu, v telesu, ki se mu življenje izteka, v nemočnem in ostarelem telesu videti človeka in ga spoštovati, ga objeti z dostojanstvom in sočutjem. Zato, dragi bolni in ostareli bratje in sestre, hvala vam, ker nam omogočate, da postajamo ob vas vedno bolj vaši sinovi in hčere, vedno bolj ljudje …«