Slovesnost, ki opominja

Sobotna slovesnost v spomin na 73. obletnico osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem, edinim taboriščem na slovenskem ozemlju v času druge svetovne vojne, v katerem je delalo več kot tisoč jetnikov, nas opominja na nečloveške pogoje, izživljanje in okrutno ravnanje z interniranci.

Ljubelj – Pred spomenikom okostnjaka s srcem v sredini ter napisom »obtožujem« so v spomin na žrtve nacističnega nasilja položili vence predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, delegacija Občine Tržič, Zveza združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije, Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja pri ZZB, Občinski odbor Združenja borcev za vrednote NOB Tržič, veleposlaniki Francije, Nemčije, Rusije, Poljske in delegacije taboriščnih odborov. Zbrane udeležence slovesnosti je nagovoril župan Občine Tržič Borut Sajovic, ki je spomnil na to, da so se na mestu nekdanjega taborišča zbrali tisti, ki imajo svoje prepričanje, in ob tem citiral Cankarjeve besede: "A kadar človek nima prepričanja, tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine." V imenu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja je navzoče pozdravil tudi Janez Deželak, ki je apeliral predvsem na šolnike, naj mlade izobrazijo o resnični zgodovini, saj ima sam kot človek, ki je kot otrok bil odpeljan v taborišče, tudi zavest in dolžnost, da opominja na resnične grozote vojne. Daniel Simon, predsednik francoskega Društva internirancev iz Mauthausna, je v svojem nagovoru posebej poudaril stanje, ki danes seje težave v evropskih družbah. Poudaril je, da se je kot odgovor na stanje v taboriščih, kjer je vladal le zakon močnejšega, kjer je bil občutek človečnosti prepovedan, pojavila solidarnost, ki je ohranila vez s človečnostjo tudi pod Ljubeljem. Zgrožen je nad ponovnim vzpostavljanjem meja, ki ločujejo ljudi, in nad spodbujanjem avtohtonega prebivalstva k temu, naj ne potlači nizkotnih maščevalnih nagonov proti tujcem, ter nad tem, da celo zakon obsoja humanitarno pomoč migrantom.

Letošnja slavnostna govornica Monika Kokalj Kočevar je spomnila na to, kako pomembna dediščina je taborišče pod Ljubeljem. "Prostor taborišča Ljubelj je krajina spominjanja negativnih dogodkov in krajina spominjanja pozitivne mednarodne solidarnosti, vere v življenje in pravičnost." Zanjo je vloga Ljubelja tudi prostor za učenje, kjer se predvsem mladi seznanjajo z delom zgodovine nacionalsocializma, s spominom na žrtve, odgovornostjo storilcev in sodelavcev in vseh, ki so molče opazovali. Kot prenašalko sporočil med taboriščniki in mlado generacijo pa vsakokrat na realna tla postavi dejstvo, da mladi zgodovine sploh ne poznajo. Dodala je, da so slovesnosti, kakršna je vsakoletna na tem območju, postale del kraja spomina, ki želi ostati zvest sporočilu preživelih – Nikoli več.