Vsi moji otroci in njihove mame

»Naj na tem mestu zaključim Tinkino zgodbo z dogodivščino z najinega sedmega srečanja, ob kateri se mi usta razlezejo v širok nasmeh. Zgodilo pa se je tole: Tinko povabim, naj se uleže na hrbet. Nameravam namreč izvesti nekaj protokolov na njenem vratu in, če bo sreča mila, tudi na ušesih in obrazu. Da se pri tem ne bi dolgočasila in bi jo kako zamotila, s pogledom ošvrknem prostor, kaj naj ji dam v roke. To pogosto naredim, saj ima veliko mojih otrok nemirne dlani. Pogled se mi ustavi na mali plastični denarnici, ki ima zanimiv patent zapiranja za male prstke. To bi jo moralo zaposliti! Ponudim ji denarnico in rečem: 'Poglej, kakšna denarnica! Povej mi prosim zgodbo, kaj zanimivega se skriva v njej.' Kot sem že omenila, je Tinka polna pesmic in zgodb, ki si jih sama izmišljuje. Knjige bere tako, da jih lista in gleda slike. Njene zgodbe nastajajo sproti. Večinoma pri tem ne potrebuje nobene spodbude. Njeno zgodbo zapisujem po spominu. Za vse tiste, ki bi ob njenem branju morda zmajali z glavo in poznavalsko pripomnili: 'Apolonija je jezikoslovka, se vidi,' naj povem, da moj zapis ni tako bogat v besedišču in registrih, kot je bilo Tinkino pripovedovanje. Sicer pa počakajmo par let, ko bomo njene knjige lahko kupili v knjigarni …« Sledi Tinkina zgodba: »Nekoč je živel en škratek. Bilo mu je zelo dolgčas, saj nihče že dolgo ni odprl kovčka in pogledal, kaj je v denarnici. Tako sploh ni mogel ven na potep. Nekega dne pa je našel skrivno pot ven. Majhno luknjico. Šel je na pot v gozd. Na poti ni srečal nobenih otrok, kajti bil je poreden škratek in otroci so se ga bali. Vedno jim je kakšno ušpičil. Če drugega ne, jih je škropil z vodo. Tako je na svoji poti srečal samo lovca. Tudi njega je razjezil. Ukradel mu je sendviče in jih vse pojedel. To pa še ni bilo vse. Srečal je tudi nekaj živali: srnico, zajčke in medveda. A jih je splašil, da jim lovec ni mogel do živega. Na koncu pa je naščuval vse klope, naj gredo nadenj.« Avtorica knjige sklene: »Ob tem nenavadnem zaključku zgodbice sem se režala, kot se sedaj verjetno tudi vi.« (Str. 22–23)

Tinka v družbi sploh ni govorila, Apolonija Klančar (sicer doktorica filoloških znanosti) jo je pozdravila tako, da je več kot spregovorila. Če bi svojo metodo zdravljenja (MNRI) uporabljala v 17. stoletju, bi jo obtožili čarovništva in sežgali na grmadi. Nedavno je prestala drugačen obračun, a ga je preživela in zdaj pomaga k boljšemu življenju tudi drugim, zlasti otrokom in njihovim mamam …