Dediščina nas povezuje

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (18)

Bližajo se počitnice. Morda vas te vrstice nagovorijo, da se odpeljete na izlet z avtovlakom, ki vozi na relaciji Bohinjska Bistrica–Nova Gorica. Eden od vagonov je od maja lani spremenjen v pravi muzej, saj v njem lahko spoznate inženirja Maksa Klodiča, ki je na začetku dvajsetega stoletja sodeloval pri gradnji bohinjskega predora. Muzejsko pripoved smo v sodelovanju s Slovenskimi železnicami, Občino Bohinj, turističnimi organizacijami in posamezniki pripravili v Gorenjskem muzeju, na kar smo ponosni tudi ob 65. obletnici ustanovitve našega muzeja. Z raziskovanjem in dediščino bohinjskega predora se v Gorenjskem muzeju ukvarjamo že 15 let. V Bohinjski Bistrici smo pripravili več razstav in zbrali veliko dragocenega gradiva. Bohinjski predor je bil prebit maja 1906, Bohinjska proga pa je za železniški promet stekla julija 1906. Pri gradnji je sodelovalo veliko zanimivih mož, med njimi tudi Maks Klodič.

Otroštvo in mladost je preživljal v vasi Klodiči v Beneški Sloveniji, kjer je bil rojen leta 1875. Šolal se je na reški pomorski akademiji, na goriški realki in na Tehniški visoki šoli na Dunaju, kjer si je pridobil naziv inženir. Kot gradbeni nadzornik in geodet je bil nameščen na gradbišče bohinjskega predora, ki je bilo v začetku dvajsetega stoletja gradbišče evropskega pomena.

Z družino je stanoval v Bohinjski Bistrici. Bil je tudi slikar in humorist. Za preteklost Bohinja je pomemben tudi kot soavtor načrtov za cesto in žično železnico ter zobato železnico na Triglav. Vzpon njegove poklicne poti se je nadaljeval po prvi svetovni vojni. V novem političnem sistemu po drugi svetovni vojni pa je bil pozabljen strokovnjak, za katerega ni bilo mesta.

Maks Klodič je zapisal: »Mogočen predor nam bo naredil pot skozi velikanske gore.« Gradnja karavanško-bohinjske železniške proge in bohinjskega predora na začetku dvajsetega stoletja je spremenila življenje in odprla nove poti v gospodarskem smislu. Danes sta življenjska pot Maksa Klodiča in gradnja bohinjskega predora dve dediščinski zgodbi, ki odpirata nove možnosti sodelovanja in nove poti pri predstavljanju naše skupne dediščine in naravnih lepot, ki nas obdajajo. Tako bomo ob koncu tega meseca muzejsko zgodbo bohinjskega predora predstavljali v Beneški Sloveniji, v vasi Klodiči, kjer se je rodil Maks Klodič. Tu še živijo njegovi potomci. Kasneje se bo razstava selila v Čedad. To so kraji, kjer zamejski Slovenci hrepenijo po slovenski kulturi, po slovenski besedi, po slovenski dediščini, ki nas združuje tudi prek meja.