Po svetu maja 1968
Maja 1968 so v Parizu izbruhnile velike študentske demonstracije, pozneje so jim širom po svetu sledili še drugi protesti: proti vojni v Vietnamu, proti sovjetski okupaciji Češkoslovaške … Nam 50 let pozneje vse to še kaj pomeni?
Bil je revolt, ne revolucija
Se še spominjate maja 1968? Jaz sem hodil v prvi razred gimnazije, na kateri so bili redki tako predrzni, da so si upali nositi malo daljše lase. Občudoval sem Ernesta Che Guevaro, ki so ga ubili v bolivijski džungli oktobra 1967 in je brž postal svetovna protestniška ikona. Dozdevalo se mi je, da je kulturna revolucija na Kitajskem nekaj imenitnega, nisem pa vedel, da v njej ponižujejo intelektualce in pobijajo Tibetance. Bil sem med gojenci, ki smo septembra 1968 v Domu Ivana Cankarja (DIC) v Ljubljani »gladovno stavkali« (dva dni nismo šli jest) zaradi slabe hrane in premalo kruha. Tako smo vznemirili celo takratno partijsko oblast. / Kakšna je razlika med današnjo mladino in tisto iz legendarnega leta 1968? Na to vprašanje je že leta 2008, ko je bil poslanec Zelenih v Evropskem paralamentu, odgovoril Daniel Cohn-Bendit (DCB), neformalni vodja študentskega revolta maja 1968 v Parizu. »Bistveno bolj je zaskrbljena za svojo prihodnost. Takrat, pred štiridesetimi leti, nismo poznali brezposelnosti. Nismo poznali aidsa. Ne klimatskih sprememb ne CO2. Ne ekološko in socialno škodljive globalizacije. Tudi zaradi tega smo lahko prihajali na dan z bolj neumnimi stvarmi. Govorili smo: borimo se za svobodo in pri tem zagovarjali kitajsko kulturno revolucijo, kar je bilo – gledano z današnjega zornega kota – seveda popolnoma noro. Drugi so zagovarjali kubansko revolucijo. Kar je bilo seveda enako noro. Toda prepričani smo bili, da lahko počnemo karkoli, da lahko storimo vse. Da je ves svet naš in da ga v resnici lahko spremenimo.« / Spomnimo še na nekaj dejstev, ki so danes že 50 let oddaljena zgodovina. V ZDA so aprila ubili Martina Luthra Kinga in potem še bolj zavzeto demonstrirali proti vojni v Vietnamu. V Parizu so se maja in junija uprli študentje, delavci so jih podprli s splošno stavko, ki se je razširila na celo Francijo in paralizirala vso državo. Na Češkem se je dogajala »praška pomlad« in bila avgusta zadušena s sovjetsko okupacijo … Vse to ni bila revolucija, razlaga DCB, bil je revolt; razlika je v tem, da se v revoluciji zamenja oblast, revolt pa spreminja socialna in kulturna razmerja. V Franciji pred 1968 žena ni mogla odpreti lastnega bančnega računa brez moževega dovoljenja, fantje pa v študentskih naseljih po določeni uri zvečer niso imeli vstopa v bloke, v katerih so stanovala dekleta … Tega si današnja mladina še misliti ne more, za takratno pa so bile odprave takšnih prepovedi nekaj revolucionarnega. Oblast je kljub silnim demonstracijam ostala, vendar je morala v letih, ki so sledila, pristati na številne socialne reforme in kulturne spremembe. »Oblast nas ni zanimala. Hoteli smo le oblast nad svojim življenjem,« povzema DCB. Da sam odločaš, kako dolge lase boš nosil, kakšno glasbo boš poslušal, kakšno spolnost prakticiral … Za vse to, kar je danes samoumevno, je bilo treba takrat na barikade. Revolt je bil sicer zatrt, a svet se je kljub temu spremenil, zagotovo prej, kot bi se brez tega upora. Maja 1968 je zorelo tisto, kar je maja 2018 že zelo staro, današnje mlado pa je soočeno s povsem novimi izzivi.
Z: On živi!
V Grčiji so polkovniki leta 1967 izvedli puč in prepovedali tako rekoč vse. Leta 1968 pa je režiser Costa Gavras posnel film Z, ki se sklene z naslednjim seznamom: »Vojaški režim je prepovedal dolge lase, minikrila, Sofokleja, Tolstoja, Evripida, zdravice na ruski način, stavke, Aristofana, Ionesca, Sartra, Albeeja, Pinterja, svobodo tiska, sociologijo, Becketta, Dostojevskega, moderno glasbo, pop, moderno matematiko in črko Z, ki v stari grščini pomeni ON ŽIVI.« In res: v tem filmu leto 1968 še živi.
Cannes in ženske
V Cannesu poteka 71. filmski festival. Tokratna žirija je prva z žensko večino (pet žensk in štirje moški). Hkrati je dejstvo, da so od 21 filmov le tri posnele režiserke. Predsednica žirije je avstralska igralka Cate Blanchett: »Spomnim se, da sta bila pred nekaj leti v tekmovalnem programu celo samo dva filma ženskih režiserk. Ampak od takrat so organizatorji v selektorsko ekipo povabili več predstavnic ženskega spola, kar bo na dolgi rok zagotovo spremenilo način, na katerega izbirajo filme. Ampak to se ne bo zgodilo čez noč. Bi si sama želela, da bi bilo predstavljenih več filmov ženskih režiserk? Vsekakor. Ali upam, da se bo to zgodilo? Zagotovo. Ampak zdaj imamo pred sabo to, kar imamo, in s tem se moramo soočiti. Filmov ne bomo gledali po narodni ali spolni pripadnosti. Ženskam ne bomo dali prednosti samo zato, ker so ženske, temveč jih bomo sodili kot ustvarjalke. Tudi sicer bi moralo biti tako.« Lepo.