Morski zaliv miru – dušni kotiček (2. del)

Ste od prejšnjega tedna že poiskali svoj kotiček za dušo? Mogoče ga že ves čas imate in uporabljate, pa niste vedeli, da je tako?

Tudi če ga že imate, je dobro, da ga zavestno, z namenom uporabljate kot takega. S tem, da vsakič, ko ste tam, pomislite na to, da je to vaš posebni kotiček, ga namreč polnite z energijo, mu dajete namen. Več zavestnih misli kot mu pošljete, več energije vam bo vrnil v oporo. Kot dvosmerna cesta. Enosmerni promet ne deluje. Prej ali slej pridemo do konca poti, kjer ne gre več naprej. Vedno moramo najprej nekaj dati, vložiti, da potem še več dobimo nazaj.

Moj drugi »dušni zapik« je morski zalivček na Kornatih. Kadar ga potrebujem, se v mislih in občutkih prestavim tja. Kako je nastal in kako deluje?

Pred mnogimi leti smo z bratovo družino in prijatelji na najeti leseni barčici pluli po Kornatih. In se zasidrali v lepem samotnem zalivu. Ko smo šli z barke na kopno, me je nekaj »poklicalo«, naj grem pogledat čez bližnji kamniti hrib na drugo stran.

In sem šla. Z menoj pa še vsa četica otrok, ki so bili na barki. Prišli smo v zalivček, ki ga ne bom nikoli pozabila. Kristalna modro-zeleno-turkizna prosojna voda. Nekaj cvetočih omamno dišečih rož, mini grmički in ostanki trave, ki so s svojo žilavostjo kljubovali močnemu soncu. Višje na obali nazobčane, ostre skale. Potem veliki kamni. Tik ob vodi mavrični, živopisni kamenčki. In popoln mir. Močna, lepa energija, da bi jo lahko prijel z roko.

Šli smo plavat, se kopali, čofotali, cvilili, se smejali. Potapljali. Kakor kdo. Vsi pa neskončno srečni in brez skrbi. Lebdela sem na vodi in »plavala mrtvaka«. Zazdelo se mi je, da je ta kristalno čista voda sposobna v hipu odplaviti vse težave. Zaželela sem si, da bi energijo, omamne vonje, toploto, mir in vse občutke lahko odnesla s seboj. Domov. Da bi jih uporabila, kadar bi mi bilo težko. In sem jih.

Ko smo prišli iz vode, smo se kot začarani usedli drug poleg drugega in v tišini strmeli v »naš« zaliv. Predlagala sem, da se primemo za roke in zapremo oči. Otrokom je bil predlog všeč. Naša morska igrica. Vsak je na svoj način z zaprtimi očmi »videl«, začutil, poiskal tisto, kar je želel iz zalivčka odnesti s seboj.

Vdihavali smo vonj morja, ki se je mešal z vonjem bližnjih trav in cvetočega žajblja. V mislih z zaprtimi očmi smo videli in začutili kristalno čisto vodo. V mislih smo začutili mehkobo dotika in vsrkavali toploto od sonca ožarjenih mavričnih kamenčkov. Jaz sem si v spomin in vse svoje telo vtisnila občutke miru, tišine. Kraj, kjer ni nič – in vendar dobiš vse, kar potrebuješ. Začutila sem, da čista morska voda vedno spere vse, kar me teži. Me napolni s točno takim mirom in energijo, ki ju potrebujem, da naredim in lahkotno uredim vse potrebno. V miru, ki mi ga vedno, kadar ga obiščem, podari moj zaliv miru, kot sem ga poimenovala.

Vsak od nas je sestavil svoj »zapik«. Vsakdo zase je zaliv, občutke, podobe, energije poimenoval po svoje. Jih odnesel s seboj. Deluje. Še vedno.

Jaz zaliv obiščem tudi, ko mi je lepo. Ne le ko potrebujem njegovo energijo in pomoč. Saj veste, dvosmerna cesta. Hvaležno mu pošiljam lepe občutke in veselje delim z njim. Da ga pocrkljam.

V življenju je včasih podobno kot v teh dveh zalivih. Ko zaupamo klicu v sebi, se potrudimo in gremo čez hrib (oviro), nas na drugi strani čaka nekaj še lepšega. Kot so bile nazobčane in strme skale na začetku zalivčka, je včasih strma in se zdi neprijazna pot pred nami. Ampak če gremo kljub temu dalje, smo na koncu nagrajeni s prelepo mavrično obalo živopisnih kamenčkov. Biserov, s katerimi nas življenje poplača za vztrajnost, zaupanje, pogum in zvedavost.

In – da, fotografije danes namenoma ni. Bi bila preveč omejujoča. Jaz imam podobo zaliva v glavi, vi si na podlagi zapisanega ustvarite vsak svojo, če tako želite.