Suha in Sušani nekoč in danes
Na Suhi pri Predosljah letos zaznamujejo 730. obletnico omembe vasi. Ob jubileju je izšla tudi zanimiva knjiga Suha in Sušan', ki pripoveduje o preteklosti kraja in njegovih prebivalcev in hkrati o aktualnem življenju vasi.
Suha – Letošnje leto je za vaščane Suhe pri Predosljah praznično leto. S številnimi prireditvami in dogodki namreč Sušan', kot zase rečejo vaščani, obeležujejo eno od omemb vasi Suha v pisnih virih, ki jo zasledimo v letu 1288. Velja torej potrditi, da Suha šteje najmanj 730 let. Kadar je nekaj zapisano, to seveda drži tudi za prihodnje rodove, zato je ideja o knjigi med pobudniki letošnjih praznovanj hitro padla na plodna tla. Kraj z okoli 250 prebivalci ima odslej svojo knjigo z naslovom Suha in Sušan', kar je tamkajšnjemu življu lahko v ponos.
Pobudo je dala Alenka Erzar Žepič, ki je s Primskovega, kjer živi, vedno rada prihajala k starim staršem, na domačijo k Rožen' na Suho, in je kot dijakinja kranjske gimnazije že leta 1992 pripravila raziskovalno nalogo z naslovom Suha skozi stoletja. Njeno delo je bilo osnova za aktualno knjigo, o kateri smo spregovorili s tremi glavnimi soavtoricami, ob Erzar Žepičevi, danes odvetnici in mediatorki, sta to še Mojca Logar, profesorica geografije in zgodovine v Biotehniškem centru Naklo, in direktorica Gorenjskega muzeja zgodovinarka Marjana Žibert. Slednji sta se na Suho sicer priselili.
O prvih zapisih o Suhi tako piše Alenka Erzar Žepič: »Spomnim se, da je bila takrat največja težava dejstvo, da o kraju dotlej še ni bilo tako rekoč nič napisanega, zato sem različne listine, ki sem jih dobila v Zgodovinskem arhivu RS v Ljubljani, morala najprej dati v prevajanje iz latinščine, gotice in nemščine. Prava enciklopedija o življenju v vasi pa je bila stara mama Minka.« V zgodovinskem pregledu med drugim posebej omenja tudi plemiča Jurija Egkha, graditelja gradu Brdo, ki je v 16. stoletju dal skozi vas Suha speljati potok Belca.
Marjano Žibert so zanimali Sušani in zaznamki prvih kmetij v vasi, ki segajo tja v 15. stoletje. Nekatere omembe so že zelo blizu kasnejšim hišnim imenom in priimkom. »Glavni vir za raziskavo so bile matične knjige v različnih župnijah. Na Suhi v sredini 17. stoletja že najdemo tudi prva hišna imena vseh tistih kmetij, ki obstajajo še danes. V prvem popisu v času Marije Terezije leta 1754 lahko prepoznamo tudi velikost družin, njihovo sestavo in starost družinskih članov,« pripoveduje Žibertova. V sodelovanju z Razvojno agencijo Zgornje Gorenjske bodo izdelali tudi tablice s hišnimi imeni. Zanimivo je, da število kmetij iz tistega časa, ko je Suha štela 17 hub, do danes ostaja tako rekoč nespremenjeno.
K sodelovanju so povabili tudi dva gostujoča avtorja. Tako je o zakladih slovenske umetnosti v suški cerkvi sv. Štefana zapis pripravil umetnostni zgodovinar Gorenjskega muzeja Gašper Peternel, ki za glavni posebnosti omenja zlati baročni oltar in kipec Marije z detetom, ki je trenutno v restavriranju. Posebnost oltarja so vsekakor izvotljeni stebri, ki so bili posebnost časa, v katerem so bili izdelani. Jože Derlink pa je popisal področje prostovoljnega gasilstva v GD Suha. To ima danes 151 članov, ob tem tudi dve ženski desetini, kot poudari Žibertova.
Vas Suha nekoč in danes pa je obširen prispevek Mojce Logar. Vas ima danes 233 prebivalcev, v register kmetijskih gospodarstev pa jih je vpisanih 21. »Fenomen je, da se število prebivalcev in kmetij že več sto let ni spremenilo. Trenutno je aktivnih kmetij 17. Na Suhi smo posebni tudi po velikosti kmečkih posestev. Če je slovensko povprečje 6,9 hektara, so suške kmetije velike povprečno 11,8 hektara. Po številu glav velike živine je razmerje šest v Sloveniji in 27 na Suhi,« ugotavlja Logarjeva; da gre za sodobne kmetije, ki z izdelki zalagajo veletrgovce v okolici in širše. Domačini pa se ukvarjajo z različnimi drugimi dejavnostmi. So zelo podjetni, nad slovenskim povprečjem pa je tudi izobrazbena raven krajanov.
Iz raziskovalne naloge Alenke Erzar Žepič so povzeti tudi deli knjige, ki predstavljajo stare običaje in šege, ki jih na Suhi zavzeto gojijo tudi dandanes – miklavževanje, likof, fantovščina, šranganje, spuščanje gregorčkov … Krajani pa so tudi zelo dejavni v ljubiteljski kulturi, saj so aktivni v društvih v Predosljah, zanimiv pa je tudi zapis o Ljudski knjižnici Belca, ki je na začetku 19. stoletja v vasi odigrala zelo pomembno vlogo. Tu sta še zapisa o suškem vodovodu in hišnih obrteh.
Soavtorice so s predstavljenim zadovoljne, saj je bilo v pripravo knjige vloženega kar precej truda, zdi pa se jim, da jim je tudi tako uspelo povezati kraj in prebivalce med seboj. »Številni domačini so prispevali svoje fotografije, od katerih so mnoge objavljene v knjigi. Mislim, da se prav vsak domačin lahko na neki način najde v knjigi,« dodaja Žibertova, Logarjeva pa ob tem poudarja, da je knjiga s svojo vsebino še en dokaz več, da na slovenskem podeželju obstaja bogat socialni in kulturni kapital. »Ljudje tukaj smo pridni, delavni in ustvarjalni.« Tudi knjiga je v večini sad dela Sušanov.
Pri pripravi dogodkov, ki so se in se še bodo zvrstili v letošnjem letu, sta sodelovala še Veronika Vrhunc in Alojz Hudobivnik, novi suški znak je oblikovala Nika Weingerl. Po nedavni predstavitvi knjige bodo 26. maja v Kranju gostovali s suško tržnico, konec junija bodo na Suhi vse domačine Sušane, ki so se izselili, povabili na piknik z družinami, 30. junija pa bodo v Mestni knjižnici Kranj pripravili razstavo fotografij na temo Suhe. Poleti bo sledila premiera Jurčičevega Desetega brata v režiji Sušana Jožeta Basaja in izvedbi KUD Predoslje, zadnjo nedeljo v avgustu pa bodo blagoslovili restavrirani kip Marije z detetom, o katerem in suški cerkvi bo jeseni v Gorenjskem muzeju tudi predavanje, leto praznovanj pa bodo zaključili konec avgusta s tradicionalnim pohodom z baklami.