Aluminij in karbon

Veliko Rujno (2)

Prav vsi, ki so osvojili načrtovani gorski cilj BAM.Bi-jevega Dalmacija toura, si bodo letošnjo vožnjo na Veliko Rujno zagotovo zapomnili.

Z minuto molka so se na cilju poklonili pokojnim članom društva, kolegom kolesarjem, ki jih je k sebi v zadnjih letih poklicala višja sila. Nekatere med njimi sem poznala. Solz nismo skrivali.

Sledil je spust. Tokrat je zahteval še posebno previdnost kolesarjev. Ob koncu dne sem največkrat slišala besedi »skurjena guma« in tisti, ki se razumete na kolesarjenje, verjetno veste, kaj so fantje s tem mislili. In če nadaljujem v stilu svojega razumevanja kolesarstva – že pred časom sem dobila vtis, da je pri kolesarjenju tako kot pri modi: črna kratka oblekica je večna in po mojem tolmačenju je to pri kolesih aluminij, saj ko kaj »ne štima« s karbonom, obvisi v zraku glasna misel, da če bi bil aluminij, se morda to ali ono ne bi zgodilo ... Kar pa je seveda spet tema za tiste, ki se spoznajo na podrobnosti in so zmožni o tovrstnih zadevah konstruktivno (in nekonstruktivno) razpravljati ure in ure. Zame so te teme bolj španska vas. Sama sem recimo lastnica gorskega kolesa, ki ga sicer redno servisiram, a lani je bil račun za servis deset evrov ... Pa sem začudeno pogledala mojstra, ali se je zmotil, morda pozabil še eno ničlo, a se mi je samo nasmehnil: »Gospa, vaše kolo ni ravno veliko voženo, mar ne?« V odgovor sem lahko samo nemo pokimala. To bo treba spremeniti, sem si rekla, saj bo kolo sicer dobilo status umetniškega dela na podstrešju ... Vseeno pa mislim, da bo moje druženje z »bambiji« ostalo enako: Dalmacijo bom spremljala s prvih sedežev spremljevalnih kombijev, se čudila človeški naravi in (včasih nori) ljubezni do cestnega kolesarjenja ter s strahospoštovanjem občudovala skupine, ki po klancih navzdol dosegajo povprečno hitrost tudi do sedemdeset kilometrov na uro.

(Konec)