Vaške razprtije

Človekova moč je bila vedno v skupnosti in v povezovanju. V zgodovini kot posamezniki preprosto nismo mogli preživeti. Morali smo biti povezani, da smo se lahko selili, lovili živali, obdelovali polja in si ustvarjali vasi in mesta. Kasneje je prevzel povezovalno moč med ljudmi denar (vsaj navzven je videti tako). Tudi danes ne bi mogli preživeti vsak zase, le zdi se nam, da imamo znanje, sposobnosti in premoženje, kar nam omogoča lažje preživetje in nam daje občutek, da lahko živimo bolj sami zase. Tako se je preko zdravih meja razvil individualizem. Sili nas v samovšečnost, egoizem, samozadostnost, zapiranje v lastne domove in sili nas v manjšo tolerantnost do drugih. V mestih in v bogatih državah je to postal prevladujoči stil življenja. Po vaseh je vendarle še drugače. Bolj smo povezani, srečujemo se na vasi, v cerkvi, pri gasilcih in pri skupnih vaških opravilih. Ustavimo se in poklepetamo, morda imamo dobre sosede in občasno popijemo skupaj kavo. Kot poslovnež sem bil pred leti v istem tednu v bogati Nemčiji in v Sarajevu. Delovni Nemci so se ob 18. uri pripeljali iz službe, zaprli vrata dvorišča in bili sami v svoji bogatiji. V Sarajevu pa smo se ob podobni uri s hribčka spuščali proti Baščaršiji – centru mesta. Povsod so bili na ulici domačini in se pogovarjali, »pili kafu« (pili kavo), se smejali in kadili. Zagotovo je bilo več sreče med povezanimi Bošnjaki.

Individualizem, samozadostnost in samovšečnost, največkrat tudi bogastvo in materialni svet, nas odtujujeta drug od drugega. Mi pa smo družbena bitja. Nihče nam ne more zagotoviti varnosti, še najmanj v družbenem sistemu, kjer nam trg diktira tempo življenja. Skupnost nam vendarle daje občutek, da pripadamo nekemu večjemu telesu. Zato modre družbe spodbujajo sožitje in sodelovanje med ljudmi. V tem je naša moč, čeprav se nam zdi, da nam v težavah ne bo nihče pomagal. To seveda ni res. Po vaseh so zelo aktivni gasilci, civilna zaščita, Karitas in Rdeči križ, ob brezposelnosti dobimo nadomestilo … Še bolj so pomembne naše sosedske pomoči drug drugemu. V malenkostih, včasih samo s prijaznim pozdravom in nekaj besedami. Saj vemo, da bomo glavne stvari morali sami urediti. Žal se pogosto zgodi, da ljudje izločijo nekatere družine. Pogosto so razlogi za to že zelo stari, celo v leta vojne sežejo. Tem družinam ali posameznikom ni lahko, izločeni so, skupnost kot celota pa izgublja nekaj članov in skupno moč. Še najslabše je, da celo mlade generacije (otroke) obremenjujemo z dejanji naših dedov in babic, ki so se nespametno obnašali. Če smo že tako zelo izobraženi, imamo avtomobile in traktorje, potujemo in se hvalimo z lastnimi dosežki, poiščimo še modrost v sebi in naredimo korak k boljši skupnosti, pozdravimo soseda, ki ga že dolgo nismo, poglejmo, koga so pred mnogimi leti izločili in ga tudi mi ne maramo. Samo malo se ponižajmo in bomo povišani.