O Pasijonskem koncertu in odzivih
V sredo, 4. 4. 2018, je v cerkvi Žalostne matere božje (Špitalska), na spodnjem trgu v Škofji Loki, v okviru Dnevov Škofjeloškega pasijona potekal Pasijonski koncert, ki smo ga izvedli z Godalnim kvartetom Belebend. Na sporedu je bil cikel Josepha Haydna: Sedem poslednjih besed Kristusa na križu, op. 51. Skladba je sestavljena iz sedmih stavkov, v katerih je Haydn meditativno uglasbil sedem 'besed' Kristusa na križu (Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo; Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju; Žena, glej, tvoj sin! Glej, tvoja mati! …), jih uokviril z uvodnim stavkom (Introduzione) in zaključnim (Potres). Tako je skladatelj kljub nenavadni obliki dela dosegel zaokroženo celoto in skladba se je zapisala kot kanonično delo evropske klasične glasbe.
K sodelovanju smo povabili Tomaža Hostnika – vsestranskega umetnika (pianista, pesnika, kantavtorja …), ki je k dogodku prispeval sedem pesmi in jih tudi recitiral. Hostnikov cikel pesmi Zadnih sedm Kristovih bised na križu je tankočutno umetniško delo v rovtarskem narečju, ki je del inspiracije iskalo v znamenitih svetopisemskih besedah.
Vsi, ki smo umetniško sodelovali v tem projektu, smo vedno veseli odziva publike, pa naj bo pozitiven ali negativen. Sam imam raje komentarje, ki me tudi pokritizirajo, saj mi je s tem omogočen boljši vpogled vame kot umetniškega (po)ustvarjalca in ne nazadnje tudi človeka. Dogodek, ki ga je organizirala Glasbena šola Škofja Loka, s pomočjo Župnije Škofja Loka in Občine Škofja Loka, je bil s strani publike sprejet izjemno pozitivno.
Na tem mestu se ne oglašam zato, da bi poudarjal uspešnost dogodka, o tem naj se izrečejo drugi, temveč bi rad razjasnil nekaj nejasnosti, ki jih je ga. Mirjam Jan Blažić javno zapisala na svojem profilu na Facebooku. Gospa se je obregnila v besedila Tomaža Hostnika in jih označila kot: ˝Prekladanje in štetje kosti in predstavljanje samo ene plati polpretekle zgodovine, ki nima nič opraviti z Marusičevim Škofjeloškim pasijonom, čemur smo bili priča, zdaleč ne sodi k vzdrževanju pasijonske kulturne kondicije, za katero smo se v Občini Škofja Loka dogovorili. Tak odnos sem razumela kot grobo izrabljanje in žalitev izvirnega starodavnega škofjeloškega pasijona. Še bolj skrb vzbujajoče pa je to, da nekatere izrečene besede na tej prireditvi sodijo že v območje sovražnega govora.˝ Z njenim zapisom se ne morem ravno strinjati: sedem pesmi obravnava sedem različnih tematik s samega roba človečnosti, zato pa še toliko bolj pretresljive (samomor, detomor, alkoholizem …). Zadnja se dejansko ukvarja z bolečo t. i. polpreteklo zgodovino našega naroda, ampak ne na način, kot ga opisuje ga. Jan Blažić, temveč, če citiram Hostnika, govori ˝o odpuščanju, zlu, skušnjavi maščevanja in vračanju z dobrim˝. Kako je gospa presodila, da besedila spadajo v območje sovražnega govora, mi kljub večkratnemu poglabljanju v besedila še vedno ni jasno. Prav tako moram razjasniti del zapisa, v katerem ga. Mirjam namiguje, da je besedila ˝očitno nekdo specialno naročil˝. Ta del zapisa si razlagam, da naj bi nekdo (morda je s tem mislila kakšno politično stranko) tekste naročil v želji po pogrevanju zgodovine in netenju sovraštva med Slovenci. To moram popolnoma ovreči. Tekste sem naročil jaz osebno, navdušen nad predhodnim Hostnikovim delom, pri čemer sem Tomažu pustil popolno svobodo in se nisem vtikal v njegovo delo.
Osebno sem mnenja, da je bil Pasijonski koncert dogodek, ki ni bil namenjen užitkom kot takim, temveč dogodek, ki naj bi se nas vseh prisotnih dotaknil, nas šokiral in tudi pretresel. Upam, da je koncert dosegel svoj namen: zadovoljil naše potrebe po lepem in nam tudi dal misliti – sam verjamem, da je to tudi namen umetnosti.
Upam, da bodo teksti Tomaža Hostnika, napisani za Pasijonski koncert, kmalu objavljeni v kakšni zbirki, s čimer bo lahko vsakdo delo prebral in ga sodil.
Jaka Trilar