Radovedna skupina otrok na eni od muzejskih delavnic v gradu Khislstein / Foto: arhiv Gorenjskega muzeja

Oddelek za pedagoško in andragoško dejavnost

Petinšestdeset let Gorenjskega muzeja (10)

Muzejska pedagogika je bila v času ustanovitve Mestnega muzeja Kranj še povsem neznana besedna zveza. Utrdila se je šele v zadnjih treh desetletjih, ko je postala nepogrešljiva in samoumevna muzejska dejavnost.

Ne glede na to, da se s pojmom muzejske pedagogike niso ukvarjali, so kustosi pedagoško delo v našem muzeju opravljali že od vsega začetka. Vse skupaj je bilo pred desetletji preprosteje. Učiteljica je zavrtela telefonsko številko tajništva, najavila prihod skupine in prošnjo, da jih nekdo popelje po zbirki. Med kustosi so bili vedno takšni, ki so imeli več veselja in spretnosti za vodenja skupin in so to, kar danes pritiče muzejskemu pedagogu, opravljali poleg svojega osnovnega dela.

Kot dijakinja se dobro spominjam obiska Prešernovega spominskega muzeja: danes žal že pokojna kustosinja Beba Jenčič nas je s svojo značilno neposrednostjo in nalezljivo energijo popeljala po hiši. Brez množice nepomembnih podatkov je znala v pol ure povedati bistvo.

Sčasoma so v nekaterih slovenskih muzejih ustanovili pedagoški oddelek, sama muzejska pedagogika se je začela močno razvijati tudi teoretsko. Dolgoletna direktorica Barbara Ravnik se je zavedala, da mora Gorenjski muzej čim prej vzpostaviti oddelek za pedagoško in andragoško dejavnost. Načrt je bil uresničen pred dvema desetletjema.

Z veliko mero veselja pa tudi strahu sem sprejela čast postati prva muzejska pedagoginja in andragoginja v Gorenjskem muzeju.

Pomanjkljivost dotedanjega komuniciranja z obiskovalci je bila v pasivni drži muzeja. Če nas je kdo poklical in si zaželel vodenega obiska, smo mu ustregli. To pa je bilo tudi vse. Prva naloga pedagoga je bila oblikovati celostno ponudbo muzeja za različne skupine, jih neposredno nagovoriti, pozorno prisluhniti njihovim željam in potrebam. Če sklepamo po poskoku števila obiskovalcev že v prvih dveh letih delovanja oddelka, nam je to uspelo. Skozi dve desetletji smo vzpostavili trdno sodelovanje s šolami, društvi in posamezniki po vsej Sloveniji.

Pomembna vlogo ima pedagog tudi v sodelovanju pri načrtovanju in izvedbi novih razstav, saj ima največ izkušenj z neposredno komunikacijo s publiko, najbolje čuti njihove želje, zanimanja in zmožnosti. Največ veselja pa pedagogu nudi neposredno delo z obiskovalci. Vedno, ko skupina otrok ob vstopu na razstavo zakriči: »Vauuu, glejte to!« in se radovedno razprši okrog predmetov, se zavedam, da je naše delo veliko pomembnejše, kot se morda zdi na prvi pogled.