Družinska podjetja
Pretekli mesec sem pil kavo v mirni restavraciji. Spotoma sem gledal smučanje. Na drugi strani so jedle kosilo tri priletne osebe. Nehote sem ujel nekaj besed. Svoje obrti so začeli še v času Jugoslavije, po osamosvojitvi so močno povečali podjetja. Slišati je bilo, da imajo naslednike, kajti pogovarjali so se o tem, koliko in kaj so oni pravično in nepravično podedovali od svojih staršev. Skrbelo jih je, ali bodo morali kljub bogastvu življenje zaključiti v domovih za ostarele. Zelo se me je dotaknil stavek: »Vesta, kaj. Svoje življenje sem pustil v tej firmi. Zanemarjal sem družino, danes z otroki nimam pravega stika. In preseneča me, da ne poznam veliko bogatih in srečnih ljudi.« No, to pa je ugotovitev za revijo Manager ali Finance. Le objaviti si ne upajo te resnice.
Seveda to ne velja za vse bogate ljudi. Zelo pogosto ima izgradnja uspešnega družinskega podjetja tudi stranske učinke. Preprosto ima dan 24 ur. Podjetniki se trudijo za svoj posel, zastavijo svoje premoženje, negotovosti na trgu je ogromno, zaradi strahu pred propadom ali za še več dobička vlagajo čas in energijo preko svojih zmožnosti, kreditov je veliko, konkurence je vedno več … Komaj vedo, kdaj mine mesec, že je leto naokoli. Skrbi je toliko, da družina in bližnji največkrat malo počakajo. Ne da bi to hoteli. Čeprav sami vedo, da se trudijo ravno zaradi njih. To je krivično tako do podjetnikov kot do njihovih najdražjih. Uspehi na poslovnem področju nam dajo dodatno samozavest in energijo. Mnogi rečejo: še to leto stisnem, nato se bom malo umiril. Žal pa je tako, da sami skoraj ne moremo upočasniti hitrosti vlaka, na katerem smo. In ko podjetnik ugotovi, da je podjetje le del njegovega življenja, je pogosto že prepozno: otroci se upirajo brezglavemu garanju, z ženo si postaneta tujca – nekatere žene sicer pravijo, da z denarjem nadomestijo pomanjkanje moža in topline, nekatere odidejo–, podjetnik pa izgori in zboli, ostari in začne premišljevati, kje je zgrešil bistvo. Z leti (če je vse prav) in ko imamo rešene glavne materialne probleme (stanovanje, otroci), se pomen denarja avtomatično zmanjšuje.
Zato je za podjetnike precej zahtevna naloga iskanje ravnotežja med posli, zakonskim življenjem, družino, hobijem in še družbeno aktivnostjo. Le v tem ravnotežju je moč najti življenjsko zadovoljstvo, kajti podjetnik ni le »robot« za zaposlovanje, za lastno preživetje in za ustvarjenje dobička. Nujno je, da se postavi v center svojega vesolja in da vzpostavlja ravnotežja v sebi: pred podjetjem je moje osebno poslanstvo – zakaj sem na svetu in komu in kako bom s svojo dejavnostjo delal dobro v času življenja: sebi, družini, družbi. Tudi podjetnik (kot vsak izmed nas) bo na koncu svoje poti vprašan, kako dober je bil do sebe in do drugih ter kako so se drugi ljudje zaradi njegovega dela in odnosa ob njem počutili. Materialno bo prešlo, ostala bodo le naša dela.