Ko se sol življenja stopi

Predstava Zrno soli ali Vse najboljše, Marina!, s katero so v Prešernovem gledališču odprli letošnji Teden slovenske drame, nam seže v dušo – ker ni le iz Tuzle, ampak je tudi naša, slovenska.

Kranj – Drama Zrno soli ali Vse najboljše, Marina! je nastala v koprodukciji Prešernovega gledališča in Narodnega gledališča Tuzla, na katerega povabilo jo je napisala in režirala Neda R. Bric. Premierna uprizoritev je bila tako že lani novembra v Tuzli in je požela velik uspeh, na njeno krstno uprizoritev v Sloveniji pa so v Prešernovem gledališču namenoma počakali do začetka Tedna slovenske drame. Z razlogom – gre za slovensko besedilo, ki je bilo uprizorjeno v tujini, predstava pa se prek osebnih zgodb glavnih likov posredno dotika tudi življenja Slovencev in Bošnjakov v nekdanji skupni državi in v času po njej, potem ko je to v Bosni na še posebno brutalen način razkosala vojna.

Zgodba, ki ji sledimo v predstavi, se zgodi v enem dnevu, delno v Tuzli, delno v Kranju. Prva se odvija na odru, druga je posneta na film. Adem in Marina, brat in sestra iz mešanega zakona, njun oče je bil Bošnjak, mama pa Slovenka, na predvečer Marininega rojstnega dneva pričakujeta obisk Hajrudina, sina Ademovega v vojni padlega prijatelja, ki že dvanajst let živi na Švedskem. Pričakovanje in veselje vnovičnega snidenja ob sicer zapletenem bratsko-sestrskem odnosu pa namesto praznovanja skazi odpiranje usodnih ran iz preteklosti. Dogajanje na odru se prepleta z videom, istega dne se namreč Ibro, pred vojno Marinin fant, po več kot dvajsetih letih iz Slovenije odpravlja nazaj v Bosno, da bi poiskal svojo nekdanjo ljubezen. Pri tem se odkrivajo delčki zgodbe – Ibro, ki je bil v Sloveniji izbrisan, brez dokumentov ni mogel zapustiti države, ker bi si s tem zaprl pot nazaj, v rahlih obrisih pa nam je ponujen tudi odgovor, zakaj Marina v vseh teh letih ni odpisala na niti eno njegovo pismo in je prekinila vsakršen stik z Ibrom. Kljub prepiru trojice s skorajda usodnimi posledicami v Bosni konec ostaja odprt. Se bosta Ibro in Marina vendarle srečala?

Avtorica besedila in režiserka Neda R. Bric je v gledalcu razmeroma jasen in odprt okvir zgodbe umestila številne podtone, ki so v preteklosti – in na nekoliko drugačen način to velja še danes – slikali barvito mavrico sobivanja po kulturnih vzorcih sicer različnih si narodov na »brdovitom Balkanu« (hribovitem Balkanu), kot je prostor bivše skupne domovine (zdaj pa več samostojnih držav) nekoč označil Branimir Johnny Štulić iz nekdanje glasbene skupine Azra. V drami se sicer srečujemo s stereotipi, na eni strani o pridnih, po možnosti nekvalificiranih delavcih – »Bosancih«, kot se je za priseljence z juga prijelo skupno ime, na drugi strani pa o navideznem redu in disciplini Slovencev, ki brez težav izbrišejo več kot dvajset tisoč ljudi, ob tem pa pustijo, da jim pod kožo zleze kapitalizem, ko eni »morajo« z otroki na smučanje, drugi pa komaj izbrskajo denar, da bi prvim plačali najemnino za sobo.

Avtorica pri tem presega lokalne okvire, saj poudari človekovo intimo, ko posameznik v kritičnih trenutkih spoznava, da mu je življenje zaradi različnih razlogov pravzaprav spolzelo v nič. Občutja, ko človek beži zaradi vojne ali pa v tujo državo odide s trebuhom za kruhom, so enaka ljudem v katerem koli koncu sveta. Neda R. Bric je mojstrica kombiniranja videa in odrske igre. Če so trije igralci iz Tuzle – Remira Osmanović, Midhat Kušljugić in Edis Žilić – suvereno peljali odrsko zgodbo, so v to skorajda neopazno, a korenito na velikem platnu v filmskem posnetku vstopali akterji v Sloveniji: Peter Musevski, Aljoša Ternovšek in Damir Avdić, tudi avtor glasbe v predstavi.

Predstava Zrno soli ali vse najboljše, Marina! seže v dušo, saj smo vanjo posredno vpleteni vsi – ker so iz Bosne naši sosedi, ker je bil izbrisan naš prijatelj, ker poznamo življenjske zgodbe svojih sodelavcev, ker imamo tak ali drugačen odnos do migracij, ker tudi sami živimo življenje, kamor pišemo svetle pa tudi temne trenutke. Predstavo bodo v Prešernovem gledališču uvrstili v abonma v prihodnji sezoni. Ne gre je zamuditi, saj govori o vseh nas.