Slovenci, gledališki narod

V Prešernovem gledališču v Kranju svetovni dan gledališča zadnjih sedem let obeležujejo na tri načine – z branjem svetovne in nacionalne poslanice, s podelitvijo stanovskih nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije in – kar pa je za slovensko gledališče najbolj pomembno – vsako leto 27. marca se začne Teden slovenske drame. Dvanajst dni gledališča, najboljšega, kar je bilo v preteklem letu uprizorjenega na podlagi slovenskih dramskih besedil. Doma in na tujem. Sedemnajst večinoma razprodanih predstav na festivalu, ki bo čez dve leti praznoval pol stoletja. Ali Slovenci veljamo za gledališki narod? Že res, da nam je Slovencem zlezlo pod kožo, da za vsako še tako majhno stvar znamo zganjati velik teater, ampak pustimo šalo in to narodovo značajsko lastnost vnemar – naj našo »gledališkost« preveri statistika. Ta je sicer običajno suhoparna, a nas pocrklja, kadar je dobra, ne glede na to, na katerem področju družbenega življenja jo merimo.

Na Statističnem uradu Republike Slovenije so ob svetovnem dnevu gledališča pripravili nekaj zanimivih izračunov. Po številu gledaliških predstav smo, verjeli ali ne, pravi prvaki. V državi je bilo v letu 2016 vsak dan povprečno izvedenih 19 gledaliških predstav, od tega 13 dramskih in gledaliških predstav, pet lutkovnih in ena predstava eksperimentalnega gledališča. Če uprizoritve preštejemo, je to 4.660 dramskih in drugih gledaliških predstav, 1.900 lutkovnih predstav in 380 predstav eksperimentalnega gledališča. Skupaj skoraj sedem tisoč, kar na vsak način potrjuje gornjo trditev. Med več kot 1300 premierami, seveda je govora tako o profesionalnih gledališčih kot ljubiteljskih odrih, je več kot polovica del slovenskih avtorjev, ko gre za lutkovne predstave celo dve tretjini. Po številkah sodeč gledališča obiskuje približno četrtina prebivalcev. Lahko smo torej ponosni. A obstaja tudi druga plat medalje, kamor statistika ne seže. Da nam gledališče skozi moč pripovedovanja zgodb in domišljijo nudi nova videnja sveta ter drug drugega in sredi prevladujoče ignorance do nestrpnosti odpira prostor za skupni razmislek, je v poslanico zapisala libanonska dramatičarka in režiserka Maya Zbib. Mar hodimo v gledališče le za kratek čas in zabavo ali nam videno da tudi misliti ter nas vzgaja in uči, da bi tam, kjer delamo napake, naslednjič ravnali drugače. Da bi bile tudi vse druge statistike v družbi boljše, kot so?

Pa še v veder zaključek. V začetku leta 2017 je bilo med prebivalci Slovenije 342 oseb s priimkom Oder in 11 oseb s priimkom Drama. Pa naj še kdo reče, da Slovenci nismo gledališki narod.