Velikonočni zvon veselja in upanja

Po današnjem dnevu tišine, ko edini dan v letu po krščanskih cerkvah ni bilo maš in so tudi zvonovi molčali, se bo jutri in v nedeljo začelo praznovanje velike noči, ki bo trajalo še v ponedeljek in ga spoštujejo tako verni kot ljudje drugačnih prepričanj.

Kranj – Kar nekaj mojih najlepših spominov iz otroš­tva je povezanih s praznovanjem velike noči. Doma smo veliko dali na ta praznik. Vse je bilo drugače, lepše, bolj praznično. Otroci smo, če smo bili dovolj pridni, za veliko noč dobili nove obleke in čevlje. In ko so se na veliko soboto zvečer po enodnevnem molku iz zvonikov okoliških cerkva oglasili zvonovi, je bil znak, da je velika noč resnično med nami …

Tudi danes rad poslušam zvonjenje velike noči. Preprosto zato, ker je vedrejše od običajnega. Ima vsebino in sporočilnost. Nagovarja nas k veselju, k upanju in prepričanju, da je svet neizmerno lep, samo verjeti je treba v živ­ljenje, ki je pred dobrimi dva tisoč leti po svetopisemski zgodbi Jezusovega vstajenja premagalo smrt. Jezusovo vstajenje nad Jeruzalemom nima le teološkega, ampak splošnočloveški pomen, saj smo v krog med smrtjo in živ­ljenjem, med srečo in nesrečo, med žalostjo in veseljem vključeni vsi, vsak na svoj način. Ne ozirajmo se samo po velikih rečeh. Bodimo pozorni tudi na drobne reči, ki se dogajajo okrog nas. Če je kdo v naši bližini srečen, poskušajmo deliti to srečo. Če pa je kdo nesrečen, obupan, nemočen, ne poglejmo stran. Morda mu bosta prav naša beseda ali skromno nesebično dejanje pomoči vrnila občutek, da ni sam in da je v živ­ljenju dovolj prostora tudi zanj. Ali ni to nekaj najlepšega, kar lahko v teh prazničnih dneh ali kadarkoli v letu storimo za sočloveka.