Pobratili sta se knjižnici

Tretje leto zapored Knjižnica Ivana Tavčarja v Škofji Loki sodeluje z Ljudsko knjižnico Panevežys iz Litve. V loški knjižnici je trenutno razstava Litva svetu, v Litvi pa sta škofjeloški razstavi Škofja Loka v objemu Sore in Življenje Ločanov ob reki Sori.

Škofja Loka – Fotografska razstava uglednega litovskega fotografa Gintarasa Lukoševičiusa z naslovom Litva svetu, ki je v škofjeloški knjižnici na ogled še do konca meseca, prikazuje praznovanje njihovega praznika v spomin na kronanje prvega in edinega litovskega kralja Minaugasa 6. julija leta 1253. Ta dan praznujejo Litovci po vsem svetu, država pa je lani razglasila še leto utrdb, ki je sovpadalo tudi s stoto obletnico litovske obnove neodvisnosti. Škofjeloška knjižnica pa v pobrateni litovski knjižnici sodeluje z razstavo fotografij Škofja Loka v objemu Sore fotografa Avgusta Babnika in razstavo Življenje Ločanov ob reki Sori, ki so jo lani na temo voda pripravile loške knjižničarke in za razstavo v Litvi tudi opremile z angleško razlago.

»S knjižnico v Litvi smo se povezali prek Združenja sestrskih knjižnic in si sedaj že tretje leto izmenjujemo razstave, lani pa so naše knjižničarke gostovale v Litvi in tam pripravile tudi delavnico dražgoških kruhkov,« je o sodelovanju z litovsko knjižnico povedal direktor škofjeloške Matjaž Eržen. Med drugim so v Litvi v preteklih letih pripravili tudi razstavo o Škofjeloškem pasijonu. Lani so navezali tudi stike s španskim Vedescasom, si izmenjali otroška pisma, risbe o praznovanjih in darila, Ločani so Špancem poslali potico. Z obema knjižnicama želijo sodelovati ne le na likovnem področju, pač pa tudi pri promociji bralne kulture, sicer pa je takšno sodelovanje namenjeno predvsem izmenjavi dobrih praks.

Na razstavo litovskega fotografa so povabili tudi Litovce, ki živijo v Sloveniji. Med 30 in 40 jih je, pove knjižničarka Saša Ambrožič, ki je navezala stike z Litovko, ki je poročena s Slovencem in v Sloveniji združuje svoje rojake. »Litovci in Slovenci smo sorodni po duši, pripadamo majhnima narodoma, ki sta se morala vso zgodovino boriti za svoj jezik, literaturo, identiteto ...« razmišlja Ambrožičeva, ki je lani s sodelavkama obiskala pobrateno litovsko knjižnico. Pravi, da smo si podobni tudi po tem, da spomladi oboji nabiramo regrat. »So zadržani kot mi, ne pa hladni, imajo podobne navade kot mi, pri njih smo se počutili zelo domače. Veliko dajo na kulturo, knjižnice imajo dostopne, navadno skupaj z muzeji.« Zanimivo je tudi njihovo praznovanje državnega praznika, ko Litovci po vsem svetu ob deveti uri zvečer zapojejo državno himno, doma pa pri utrdbah, zgrajenih na majhnih vzpetinicah (Litva je ravninska dežela), potekajo slovesnosti.