Sloni, opice in templji

Vrnitev na Šrilanko in obisk Maldivov (3)

Obiskali smo tudi sirotišnico za slone. Od mojega zadnjega obiska, ko je bilo tu le nekaj slonov, je število resnično naraslo. Sicer smo imeli tokrat srečo, da smo slone lahko videli tudi od blizu, v naravnem okolju. Namreč, na safariju v narodnem parku Yala smo oprezali za »čito«, a z nekaj sreče naleteli na slonjo družinico: očeta in mamo ter mladička. Največkrat se zgodi, da lahko le v daljavi, s ceste opaziš kakšen par ušes divjega slona, morda njegov delni obris ali le premikanje zelenja.

Šrilanška pokrajina je izjemno slikovita. Verjetno je to tisto, kar me vleče nazaj – poleg hrane. Čeprav smo imeli na tokratnem potovanju precej dežja, me pogledi na njihovo naravo, plantaže čaja, slapove sredi vsega tega vedno znova pritegnejo. Pa imam rada plaže in palme, a na Šrilanki me notranjost bolj navduši.

Kadar je lepo vreme, so lepi razgledi na (z nje pa sploh) najbolj znano šrilanško »skalo« Sigiriyo, na katere vrh vodi približno 1200 stopnic. Leži se v neposredni bližini Dambulle, ki slovi po svojih jamskih templjih. Gre pravzaprav za pet votlin, v katerih lahko občuduješ kipe Bude. Eni sedijo, drugi ležijo, so večji, manjši … Staro mesto Polonnaruwa, ki je bilo več kot 150 let glavno mesto Šrilanke, od leta 1055, smo si ogledali s kolesa. Danes so to razvpite ruševine, ki jih tako rekoč noben turist ne izpusti. Pritegnejo tudi opice, šrilanški makaki. Tudi pri vzpenjanju do jamskih templjev so kar pogoste in včasih znajo biti vse prej kot prijazne.

(Nadaljevanje prihodnjič)