Večni raziskovalec figure

V Galeriji Mestne hiše in Stebriščni dvorani je v marcu na ogled pregledna razstava Franca Vozlja.

Kranj – Ko gre za slikarstvo akademskega slikarja Franca Vozlja, zvesti spremljevalci njegove umetnosti zagotovo vedo, kaj bo bogatilo njihov razgled po galerijskem prostoru aktualne razstave umetnikovih del, prav tako pa vedno lahko pričakujejo, da bo avtor poglede obiskovalcev vedno dopolnjeval z doslej še ne videnim. Prepoznaven slikar, ki živi in ustvarja v Kranju, se je namreč uveljavil kot eden najbolj zanimivih predstavnikov slovenskega figuralnega slikarstva. Obsežen slikarski opus, ki se v strnjenem nizu poraja že skoraj štiri desetletja, kaže zaupanje v izpovedno moč klasičnih likovnih tem, kakršni sta človeška figura in tihožitje. Z njima se srečujemo tudi na tokratni razstavi, na kateri je Vozelj na ogled postavil dela, nastala v obdobju zadnjih desetih let. »Koncept razstave sva pripravila s kustosom ddr. Damirjem Globočnikom, s katerim sva sodelovala tudi pri izboru del. Sam sem v prvi vrsti želel pokazati slike, ki v veliki večini v Kranju še niso bile razstavljene in so hkrati neko logično nadaljevanje mojega raziskovanja figure in tihožitja,« o aktualni pregledni razstavi razmišlja Franc Vozelj, ki se je v domačem mestu z obsežnejšo razstavo zadnjič predstavil leta 2009.

Risba za zračnost

Osrednjemu prostoru Galerije Mestne hiše, ki kar kliče po velikem formatu, je avtor namenil nekaj najnovejših del, s katerimi dopolnjuje cikel pokončnih figur, ki se v njegovem slikarstvu intenzivneje pojavlja od leta 2000 naprej. Na frontalni steni so tri nova dela, ki delujejo kot triptih. Kompozicijo osrednje moške figure seka linija, ki nekako sega v globino in dodatno nakazuje njeno prostorsko umestitev. »Nekateri deli figure so zabrisani in jih v mislih lahko dokonča gledalec. Pri tem rad uporabljam risbo z grafitom, s čimer sliki dodajam zračnost,« poudarja Vozelj, ki je v drugo sobo razstavil tihožitja, tako v zanj značilnih kombinacijah s kolaži kot z novo, spremenjeno motiviko. »Tokrat sem iz motiva rož, ki so pogoste v mojih tihožitjih, naredil strukturo, ki asociira na čipko in s tem drugačno ploskovno in svetlobno rešitev.« Preden vstopimo v Stebriščno dvorano, se v prehodnem, a intimnejšem prostoru srečamo z Vozljevimi tihožitji manjših formatov z različnimi kompozicijami in predvsem v tonsko toplejših barvah. V večjem prostoru se slikar spet pokaže v vsej svoji luči mojstra figure in njenega nenehnega raziskovanja. Slika z naslovom Zelena nam predstavlja nasprotje med aktom v ohlajeno rdečih odtenkih in ozadjem v otopljeno zeleni. »Tako je moč uskladiti dve nasprotni si barvi. Hladno se topli, toplo ohlaja. Oljna tehnika to vsekakor omogoča. Pri tem pa je figura osvobojena vseh detajlov.« Zanimiv je diptih, ki ga je umetnik pripravil za Mednarodni festival likovnih umetnosti leta 2016, ko je bila tema Digitalno v sliki. Rdeči črti odlično poudarjata kontrast organskega s tehničnim.

»Figura me je osvojila že kot študenta, v nje raziskovanju pa še vedno vidim številne možnosti za likovno upodobitev in z njo tudi sporočilo, ki ga z njo ponujam.« Tudi tihožitja Franc Vozelj ne slika po neki postavitvi, ampak se mu ta vedno znova poraja v mislih, na platnu pa ga le čopič in roka vodita do končne podobe.