Razloži nam Italijo

Italija je ena najbolj prepoznavnih držav na svetu in naša soseda. V njej se veliko dogaja, tudi marsikaj takega, kar je na prvi pogled malo čudno (blago rečeno). Vendar je tudi take reči mogoče razložiti in jih bolje razumeti …

Brez reda, a vitalna

Prvovrstni razlagalec Italije in Italijanov je filozof in psihoanalitik Umberto Galimberti. Šteje 75 let, bil je profesor na univerzi v Benetkah, zdaj živi v Milanu, njegova pokojna soproga je bila tržaška Slovenka. Fenomen italijanske družbe, za katero se pogosto zdi, da je tik pred razpadom, razloži, kakor sledi. »Na koncu koncev se bo italijanska družba rešila, in to zato, ker je brez reda. Nemška družba se bo težje rešila, kar velja za vse dobro organizirane družbe. Govorim o organiziranosti na racionalnih temeljih. Toda gola razumnost ne razvija zgodovine, predvsem pa razumnost ne spodbuja življenja. Red, strukture, ubogljivost – nič od tega ne poganja življenja. Družba, v kateri ni reda, se lahko kot kolektiv zruši vase, toda posamezniki se bodo rešili. To je prednost neurejenih, neuokvirjenih družb. Saj veste, kako pravimo v Italiji: 'Sprejeli smo nov zakon – in hkrati že iznašli novo goljufijo.' To je tipično italijanski princip, ki dopušča tudi kompromise s temno platjo družbe, kadar ti prinašajo dobiček. Na primer: Andreotti je v nekem trenutku ugotovil, da kompromis z mafijo državi prinaša 3,5-odstotno rast bruto domačega dohodka. Tega ni nikoli povedal na glas, vendar pa je mafijo toleriral, saj je podpirala jug države.« Italijanska družba je na videz zelo konfliktna, hkrati pa v Italiji vlada kultura izogibanja konfliktom. »Res je, ta sistem vsakemu nekaj podari. To po mojem mnenju izhaja iz cerkvene kulture, ki je od nekdaj temeljila na mediaciji. Duhovniki nikoli ne rečejo, da nimaš prav. Če si grešil, ti bodo odpustili in greha ne bo več … Po mojem mnenju pa grehov nikoli ne bi smeli odpustiti; tu imajo prav protestanti, ki te pustijo s krivdo do konca življenja. Prvi razlog za tak sistem se torej skriva v krščanski kulturi. Drugi pa leži v splošnem nezaupanju do ustanov države. Večini Italijanov so v preteklosti vladali tujci – državo so zato jemali kot nekaj tujega. Tujca pa je treba ogoljufati, in ta odnos do države se je obdržal. Zato mnogi ne plačujejo davkov. V Italiji torej vlada kultura izogibanja konfliktom. Vsi se moramo nekako poenotiti. Zato govorijo o vladah s široko podporo, o vladah narodne enotnosti … Pa saj smo že vsi poenoteni! Dovolj je, da ima vsak svoj stolček – naj bo v vladi ali v opoziciji –, pa so vsi zadovoljni.

Če povzamemo: na eni strani gre za cerkveno kulturo, ki pri nas traja že dve tisočletji in jo močno občutimo. Po drugi strani pa gre za odsotnost občutka za državo. Francija je enotna država že od leta 1300, Italija šele od leta 1860 … Ampak v resnici Italija še vedno ni enotna. Če boste govorili z nekom iz Bergama in z drugim s Sicilije, ne boste dobili občutka, da sta iz iste države. Ta dva razloga sta torej temeljna.« Kakšna pa bo Italija v naslednjih desetih letih? »Če me sprašujete, kaj bo čez deset let, bi vam takole odgovoril: po vsej verjetnosti bomo nadaljevali tako kot doslej, ker je v italijanskem značaju, da hočemo vedno vsem ugoditi. Mislim seveda na politike, ki pa bodo socialne ukrepe dosledno prezrli. Revolucije ne bomo doživeli, ker je Italijani še nikoli nismo sprožili. Evropa nas bo še naprej grajala, ampak se nam ne bo nikoli odpovedala, ker smo preveliki in prepomembni. Nas je 60 milijonov, nismo kot Luksemburg, Nizozemska ali Belgija. Italija bo torej še naprej živela v tem zatečenem stanju in se premikala ravno toliko, da se bo ohranjala – ne da bi propadla in ne da bi se rešila. Tako jo vidim čez deset let. Kar pa se mi zdi gnusno, ker bo družba ostala brez slehernega zanosa. Noben mlad človek se ne more navdušiti nad družbo, kot je današnja italijanska. Razen če razpade Evropska unija.« (Vir: Janko Petrovec, MMC RTV SLO)

Novi Mao

Kitajska ima novega cesarja. Na predlog KP Kitajske je kitajski ljudski kongres odpravil ustavno omejitev trajanja mandata predsednika LR Kitajske na dva zaporedna mandata. Ši Džinping je tako postal trojni predsednik: partije, centralne vojaške komisije in države, vsem trem bo lahko vladal, dokler bo mogel oziroma do smrti. Tako širok mandat je imel pred njim samo predsednik Mao, nekoč pa kitajski cesarji.

Prosta trgovina in carine

»Ponekod trgovino obravnavajo kot krivca za slabe strani globalizacije ali grešnega kozla, ob tem pa mislijo, da lahko živimo za zidovi in mejami.« Tako je evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmström komentirala odločitev ameriškega predsednika za uvedbo ameriških carin na jeklo in aluminij.