Dajmo priložnost dokumentarcu
Festival dokumentarnega filma (FDF) letos praznuje dvajset let, slovenska Amnesty International trideset, njena žirija pa na festivalu že desetič razglaša najboljši film na temo človekovih pravic.
Ljubljana – Amnesty International Slovenija od leta 2005 v sodelovanju s Cankarjevim domom podeljuje nagrado najboljšemu filmu na temo človekovih pravic. Na dvajsetem Festivalu dokumentarnega filma se za nagrado poteguje pet dokumentarnih filmov: Debatni krožek, Mrtvi narod, O očetih in sinovih, Tujec v paradižu, Zahodno od reke Jordan. Nagrajeni film bo izbrala tričlanska žirija, ki jo sestavljajo slovenska novinarka in igralka Ula Furlan, aktivist za človekove pravice in ustanovitelj Art for Amnesty Bill Shipsey ter režiser, scenarist in producent Dejan Babosek.
Pri letošnjem programu FDF gre za iskanje točke povezovanja – to naj bi bili liki, večji od življenja, ter kritičen ali nostalgično-melanholičen odnos do preteklosti. Simon Popek, vodja filmskega programa Cankarjevega doma, pravi: »Svet je lahko tudi lep, samo televizijska poročila je treba odklopiti in dati priložnost filmskemu dokumentarcu.« Izbrani dokumentarni filmi vsako leto prinašajo nove poglede na pomembne tematike in nam odstirajo življenjske zgodbe, pogosto tragične, a vedno resnične.
Na novinarski konferenci sta svoja filma, ki sta del programa FDF, predstavili slovenski režiserki sestri Ida in Maja Weiss. Majin film My way 50 je njen osebni portret. Zbrala je refleksije, ki so se kopičile v njenih petdesetih letih. V filmu predstavi svoje družinsko okolje, ki deluje kot neke vrste zadruga in vztraja kljub sodobnemu antikulturniškemu ozračju. Maja je vedno angažirana za iskanje resnice in filmske projekte, s katerimi nenehno opozarja na zamolčano, nevidno, nezabeleženo. Idin film Peter vs. Harry pa je portret nemško-slovenskega ustvarjalca, glasbenika, snemalca, scenarista in režiserja Petra Braatza, ki se včasih imenuje tudi Harry Rag. »Portret umetnika z velikim opusom in premajhnim priznanjem,« pravi Ida o svojem svaku, možu sestre Maje. O njegovem delu in življenju so pred kamero spregovorili sodelavci in prijatelji pa tudi družinski člani in somišljeniki. Peter naj bi bil pankersko zloben, a nič ciničen, večni otrok in predvsem človek, ki čuti neizmerno potrebo po izražanju skozi različne medije.
Dvajseti Festival dokumentarnega filma se začne 14. in bo trajal vse do 21. marca. Filme si boste lahko ogledali v Kinodvoru, Kosovelovi dvorani in Slovenski kinoteki v Ljubljani. Poleg tekmovalnega sklopa si bo moč ogledati še aktualne in družbenokritične filme, mite, ikone, medije, intimne in globalne portrete ter filme, posvečene Laili Pakalnina, ki ji je letos posvečena tudi retrospektiva FDF. Laila je latvijska režiserka, katere filmografijo bi lahko povzeli kar z njenim lastnim motom: ni akcije, ni junakov. Režiserka glavnega poudarka v filmu ne namenja besedam, temveč ozračju, gesti in ustvarjalni uporabi zvoka. Projektov se loteva samoiniciativno, brez vnaprej zagotovljenih finančnih sredstev. Spušča se v nepredvidljive avanture, ki jo pripeljejo do scenarija šele na samem koncu.