Na olimpijske igre leta 2010 v Vancouvru spominja tudi olimpijski park z ogromno olimpijsko baklo.

Na obalah Tihega oceana

Po Severni Ameriki po gorenjsko (5)

Da je Kanada po površini druga največja država na svetu, sem resnično zavedel šele, ko sem po peturnem letu prek treh časovnih pasov iz Toronta pristal v Vancouvru, na obali Tihega oceana. Vancouver, ki je po številu prebivalcev enkrat večji od Ljubljane, je poln novozgrajenih stekleno-jeklenih stolpnic in je obdan s številnimi smučišči po okoliških hribih. Dobro športno in poslovno ozračje ter strpno multikulturno okolje so mestu omogočili postati gostitelj zimskih olimpijskih iger leta 2010.

Velika znamenitost Vancouvra je tudi istoimenski otok, velik za poldrugo Slovenijo. Iz mesta ga s trajektom dosežemo v pičlih dveh urah. Na otoku sem spoznal domačine, ki se ukvarjajo s samooskrbnim organskim kmetijstvom. Odpeljali so me na tedensko tržnico, kjer – vsaj po mojem gorenjskem občutku – prevladujejo zelo visoke cene ekološko pridelane zelenjave in sadja. Ni kaj, očitno je tudi v Kanadi postalo iskanje zdrave hrane pravi modni hit. Nato sem spoznal še lepo urejeno mestece Ladysmith, ki je zaslovelo kot rojstni kraj znane igralke Pamele Anderson.

Ker otok Vancouver ni gosto poseljen, so se marsikje v objemu mogočnih sekvoj ohranila tudi naselja prvotnih prebivalcev – Indijancev. Večstoletna diskriminacija in neenakopraven položaj sta pustila očiten pečat tudi na njihovih domovih, ki že več stoletij niso več šotori, temveč revne kolibe brez elektrike in tekoče vode, marsikje celo z razbitimi okni. Kljub temu pa so me osupnili njihovi izdelki tradicionalne obrti: maske, kipi in drugi spominki z indijanskimi vzorci, ki so prava paša za popotnikove oči. (Konec)