Hitreje, višje, močneje

Z zaključno slovesnostjo so se minulo nedeljo v Pjongčangu končale 23. zimske olimpijske igre. Čeprav bo Južna Koreja, z njo pa tudi vse države udeleženke in večina svetovne javnosti, še živela v olimpijskem duhu, saj se bodo tam med 9. in 18. marcem merili še športniki invalidi na paraolimpijskih igrah, pa je predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach ob koncu igre označil za igre novih obzorij, na katerih so Korejci dokazali, da šport gradi mostove.

Na tokratnih olimpijskih igrah je namreč nastopalo skoraj tri tisoč športnic in športnikov iz 92 držav. Ti so tekmovali za medalje v sto dveh disciplinah 15 zimskih športov. Največ odličij so si priborili Norvežani, saj so osvojili po 14 zlatih in srebrnih ter enajst bronastih kolajn. Z 39 kolajnami so postali najuspešnejša država v zgodovini zimskih olimpijskih iger. Slovenija je s srebrno kolajno Jakova Faka in bronasto kolajno Žana Koširja osvojila 24. mesto med tridesetimi državami, ki so osvojile kolajne.

Gostiteljica Južna Koreja je bila sedma in je skupaj zbrala 17 kolajn, prav toliko pa so jih osvojili tudi ruski olimpijski športniki. Ti zaradi sistematičnega dopinga, ki ga je podpirala država, niso smeli nastopati pod svojimi državnimi simboli, osvojili pa so 13. mesto z dvema zlatima odličjema. Med športniki so bili tudi severnokorejski, kar je omogočil sporazum obeh Korej z Mednarodnim olimpijskim komitejem.

Vse to je le nekaj podatkov, ki bodo zapisani v zgodovino letošnjih olimpijskih iger. Seveda večina, predvsem pa tisti, ki smo igre spremljali od daleč, ne vemo, kaj vse se je dogajalo na športnih prizoriščih – in še manj, kaj se je dogajalo ob njih. Koliko solz žalosti in veselja je bilo prelitih, koliko je bilo zamujenih in koliko uresničenih priložnosti, koliko je bilo sklenjenih novih prijateljstev in koliko je bilo zavistnih pogledov. Žal so tudi tokrat največje druženje zaznamovali dopinški primeri in žal je bil med grešniki tudi slovenski hokejist Žiga Jeglič, ki naj bi sicer črno piko dobil zaradi malomarnosti, ker je predpisano zdravilo pozabil prijaviti.

Čeprav so nekateri še vedno prepričani, da je geslo olimpijskih iger, da je pomembno sodelovati in ne zmagati, in da je že uvrstitev na olimpijske igre za velik podvig, to seveda že dolgo ni res. Uradno geslo olimpijskih iger je od leta 1924: citius, altius, fortius oziroma hitreje, višje, močneje. Uradno geslo je izrekel dominikanski škof Henri Didon, ki naj bi prvi doumel pomen športa za mlade generacije. Tudi zato so pri nas, še bolj pa ponekod drugje na svetu, olimpijska odličja tako cenjena.