Helen Fisher, Anatomija ljubezni, prevedla Helena Marko, UMco, Ljubljana, 2017, 618 strani

Anatomija ljubezni

»Nedavno sem potovala po hribovskem predelu Nove Gvineje; sedela sem zadaj, na odprtem delu kamioneta, in se pogovarjala z moškim, ki je imel tri žene. Vprašala sem ga, koliko žen bi rad imel. Umolknil je in se čohal po bradi. Spraševala sem se: 'Bo rekel pet? Deset? Petindvajset žen?' Nagnil se je k meni in šepnil: 'Nobene.' Smo vrsta, ki se združuje v pare. Čeprav kakšnih 85 odstotkov kultur moškemu dovoljuje, da ima več žena, si le redki v resnici omislijo harem. Moški mora imeti veliko koz, krav, zemlje, denarja ali drugih impresivnih dobrin, da mu uspe prepričati več žensk, naj z njim delijo posteljo. Pa še takrat se lahko več žena izkaže nadležnih kot zobobol. Sožene si skačejo v lase; včasih celo zastrupijo otroke druga drugi. V naši naravi je, da svoje otročičke vzgajamo v paru, vendar z veliko pomagači v bližini svojega gnezda. / Ta knjiga je zgodba o monumentalni človeški strasti: ljubezni. Govori tudi o vseh izpeljankah naše osnovne človeške razmnoževalne strategije: kako se osvajamo in koga izberemo; kako ustvarjamo čustvene vezi; zakaj nekateri ljudje prešuštvujejo in zakaj se drugi razvežejo; kako se je razvila sla po ljubezni; zakaj imamo najstnike in široke sorodstvene mreže, da nam pomagajo vzgajati otroke; zakaj moški ne more biti bolj podoben ženski in obratno; kako sta se spolnost in ljubezen drastično spremenila zaradi izuma pluga. V zadnjem poglavju predstavim tudi nov pogled na spolnost v prihodnosti.« In še: »Veliko je stvari, o katerih lahko tarnamo, hkrati pa obstaja veliko stvari, ki jih lahko slavimo – denimo človekovo neizčrpno slo po ljubezni. Tehnologija spreminja naš način dvorjenja, ne more pa spremeniti ljubezni. Romantična ljubezen in navezanost izhajata iz najbolj primitivnih delov naših možganov – tistih, ki se nahajajo blizu centrov za uravnavanje žeje in lakote. Kot je Platon bistroumno zapisal v svojem Simpoziju: 'Eros je ljubezen do tega, kar nekomu v sedanjosti manjka.' Ljubezen je potreba, je močno koprnenje in sla, ki človeka žene, da išče največjo nagrado v življenju: partnerja za spolno združitev. Rojeni smo za ljubezen. In res, če preživimo kot vrsta, se bomo zaljubljali in gradili partnerske vezi še čez milijone let.« (Str. 9–11)

Ljubezen je ena tistih reči, na katere se vsi spoznamo, tako kot na vreme. Kdor pa bi jo hotel bolje razumeti, mora pogledati v anatomijo ljubezni. Knjiga ameriške bioantropologinje s podnaslovom Evolucija spolnosti, zakonske zveze in prešuštva je za tak vpogled kot nalašč …