Poroka in ločitev

Družinske podobe, 3. del

»Ja, res, bilo je veliko nasilja. Tisti, ki so imeli družine doma in so se v Nemčijo preselili sami, so pogosto skakali čez plot. Ženske so upale, da jih bodo ujele in privezale nase z otrokom, pa se to ni ravno pogosto dogajalo. Veliko prijateljic je postalo jalovih, ker so tudi po večkrat zapored naredile splav. Z leti so postale hudobne, zagrenjene, četudi polne denarja. Te zgodbe sem zelo dobro poznala, zato sem bila morda še toliko bolj previdna …«

Pisalo se je leto 1970. Živa je zakoračila v dvaintrideseto leto in počutila se je staro kot zemlja. Njeni starejši sestri sta bili že babici, ona pa še zmeraj brez pravega moškega. Je pa res, da je v tem času naredila nekaj tečajev, in ker je bila zelo pridno dekle, je v službi napredovala do oddelkovodje. Začela je razmišljati o nakupu avtomobila, sanjala je o lastni hiši. Tinka je pokopala sanje o študiju, nesmrtno se je zaljubila, in ko je Živa kot priča skupaj z njo stala pred oltarjem, se ji je srce trgalo na koščke. Globoko v sebi je čutila, da si takšnega jalovega življenja ni zaslužila.

»Pa bi bilo marsikaj drugače, če ne bi imela izkušenj in bi lahko nasedla na vse sladke moške besede! Kaj vse so mi obljubljali. Saj jim ne zamerim. V tujini so bili nepotešeni, doma so jih čakale žene, otroci. Raje so zavili k meni, kot h kakšni kurbi, ker so se bali bolezni. Žal so postali hudobni, ko jim ni uspelo, da bi me omrežili s sladkimi besedami.

Potem sem izvedela, da se Slovenci, ki so živeli v Nemčiji, srečujejo, se zabavajo in se imajo lepo. Odzvala sem se povabilu in se jim ob praznovanju pred veliko nočjo prvič pridružila. Ni mi bilo žal. Bilo je zelo veselo, domoljubno, nekateri so sicer pregloboko pogledali v kozarec, a to mi je bilo vseeno. Vso noč sem plesala, se zabavala, navezala pa sem tudi kar nekaj stikov. Sanjalo se mi ni, da so v neposredni bližini mojega stanovanja živeli mnogi od njih. Stiki s Slovenci so vsaj malo ublažili hrepenenje po domovini. Potem je tudi meni padla sekira v med! Vsaj tako so mi govorili. Spoznala sem Romana, Slovenca, doma z gorenjskih koncev. Bil je še kakšno leto starejši od mene, kar lep moški, zabaven, rad se je smejal, imel pa je tudi dobro službo. Hitro sva se navezala drug na drugega in po treh mesecih znanstva mi je predlagal, da se poročiva. O, kako sem bila vesela! Noč in dan sva tičala skupaj in načrtovala prihodnost. Odločila sva se, da kupiva tudi hišo, v moje stanovanje pa se je potem preselila Tinka. Kmalu po poroki sem bila noseča, in ko sem to ugotovila, sem bila najsrečnejši človek na svetu. Oba sva bila prepričana, da bom rodila deklico – in to se je res zgodilo. Enajst mesecev za Laro sem rodila še Suzano. Moja sreča je bila popolna! Roman je bil zelo dober do mene, razvajal me je, nikoli mi ni očital, če sem mu vzela denar in si kaj kupila. Imela sem svoj avtomobil, v hiši sta bili dve televiziji, tudi drugih gospodinjskih aparatov ni manjkalo. Srečna sem bila, da je bilo že kar kičasto. Edina kaplja pelina se je zgodila na dan, ko je prišla po slovo Tinka. Mož jo je pregovoril, da sta se preselila nazaj v Slovenijo. Želel je, da njun otrok obiskuje šolo doma, ne v tujini. O, kako sva jokali! Bili sva si kot mama in hči in kot prijateljici – vse hkrati. Tudi selitev ni pretrgala najinih tesnih vezi, hvala Bogu.

Nekaj časa sem se počutila osamljeno, saj sta bila Anica in Tinček že na univerzi in smo se le redkokdaj videli. Na srečo sta mi vsaj telefonirala. Skrb za hčerki je včasih potisnila hrepenenje po meni ljubih osebah na stran. Hitro sta odraščali, napočil je čas, da sta šli v vrtec. Žal je bil ta odprt krajši čas, kot je navada v Sloveniji. Če sem hotela iti nazaj v službo, sem morala dobiti neko žensko, pri kateri sta počakali, da sem se vrnila iz službe. Za rojstni dan mi je Roman podaril lepo zlato zapestnico. Sem in tja sem sicer pomislila, da bi bilo bolje, če bi me v postelji večkrat objel in stisnil k sebi, a sem se tolažila, da je pač moški, ki mu ni za tiste reči. Malčici sta imeli šest oziroma pet let, ko se je moje življenje postavilo na glavo. Že nekaj časa sem imela hude ginekološke težave. Ker sem bila bolj sramežljiva, se o njih z Romanom nisem pogovarjala. Ker ni bilo nič bolje, sem se vseeno odpravila na ginekološki pregled. ''Gospa, tole je pa resno. Gonorejo imate!'' me naslednji dan pokličejo iz ambulante ter zahtevajo, da pride na pregled še soprog. Mislila sem, da me bo kap. Kako?! Spolno bolezen imam?! Nemogoče! V mojem življenju že vrsto let ni bilo drugega moškega. Le Roman. Tolažila sem se, da sem jo morda staknila na stranišču, a tolažba je bila bolj slaba. Tri dni sem trpela, da bolj nisem mogla, potem pa sem le povedala Romanu, da mora iti tudi on na pregled. Nič ni rekel, samo pogled je povesil. V tistem trenutku, ko je bilo tako napeto, ko je mojo dušo razganjalo od sramu, sem začutila, da je nekaj hudo narobe. Hudo, hudo narobe. Roman se je naslonil na mizo in zajokal. Šok! Kaj se dogaja, saj to ni mogoče, sem si govorila. Nazadnje mi je izjecljal, da ima rad tudi moške, da včasih, ko je sla le prehuda, poišče kakšnega. A da pri tem zmeraj uporablja kondom. Nikoli brez. No, ja, le enkrat je bil brez …

''Hočeš reči, da si buzerant?!'' je planilo iz mene in gnus mi je napolnil želodec. Strmel je vame in njegove solzne oči so mi govorile, da se ne motim. Moja sreča, ki je bila nekaj najlepšega na svetu, se je v trenutku razblinila in izginila. Ostala je le bolečina, ki mi ni dala dihati. Še isti večer se je izselil iz skupne spalnice. Nisem ga mogla nagnati iz hiše, saj sta ga imeli hčerki zelo radi, on pa njiju. Nočna mora je trajala še več mesecev. Živeli smo pod eno streho, a med seboj nisva več spregovorila niti besedice. Na to, kar je sledilo, nisem računala niti v najbolj drznih sanjah. Eden njegovih intimnih prijateljev je bil advokat, in ko sva se ločevala, je sodišče prepričal, da sem slaba mati in da je prav, da hčerki živita pri očetu. Kako natanko mu je to uspelo, vam še danes ne bi znala povedati. Vem le, da sem ob razsodbi omedlela. Ker sem padla v nezavest, so me odpeljali v bolnišnico.

V veliki in zelo prostorni hiši sem kar naenkrat ostala sama. Si morete misliti: sama! Hodila sem kot mesečna sem in tja in nisem mogla doumeti, da se to dogaja meni. Končno mi je uspelo doklicati Romana. Bolj kot sem silila vanj, zakaj mi je to storil, bolj se je zavijal v molk. Povedal mi je le, da so pri njem starši, ki v času njegove odsotnosti pazijo na najini hčerki. Prek skupnih prijateljev, ki sploh niso vedeli, zakaj sva se ločila, sem končno izvrtala, kje živi. Začela sem iskati priložnosti, da bi se srečala s hčerkama. Nekoč mi je to res uspelo. V solzah sta mi planili v objem ter mi povedali, da sta ju babica in dedek prepričala, da sem umrla, da me morata pozabiti. Povedali sta tudi, da je atek komaj kdaj doma, da ga vidita le ob petkih ali pa še to ne. Še isti dan sem poiskala advokata in ga prosila za pomoč. Svetoval mi je, naj potrpim in počakam, da bo še vse dobro. Čakanje me je ubijalo, da me bolj ni moglo. Po pritožbi na sodišču sem dobila pravico, da s hčerkama preživim vsak drugi konec tedna v mesecu. A ni šlo gladko, Romanov advokat, ki me je očitno sovražil tudi na osebni ravni, je počel vse, da bi mi metal polena pod noge. Kot sem kasneje izvedela, je šele na Romanovo posredovanje odnehal. Na eno od razprav sem s seboj pripeljala tudi številne priče, ki so pričale, da sem dobra mama in da sem bila dobra mama tudi Tinki, Anici in Tinčku. Nastal pa je celo škandal, ko je sodnik mimo mikrofona zašepetal sodniški tipkarici: ''Gastarbajterska golazen.'' A se ga je slišalo tudi v dvorani.«

(Nadaljevanje prihodnjič)