Gorenjski govorniki na Prešernovih proslavah

Ko danes pregledujemo besedila govornikov in govornic na Prešernovih proslavah, vidimo, da to niso samo osebni pogledi na določene zadeve, temveč dostikrat tudi svojevrstni dokumenti časov, v katerih so bili zapisani in prebrani ...

Na osrednji državni (nekdaj republiški) proslavi slovenskega kulturnega praznika smo posebej pozorni na to, kaj bo povedal glavni govornik. Izberimo nekaj odlomkov iz govorov gorenjskih rojakov – Borisa Ziherla, Franceta Štiglica, Milene Zupančič in Vladimirja Kavčiča.

»Danes po vsej pravici ugotavljamo, da sta Prešernov stih in njegova beseda postala sestavni del ozračja, v katerem živi slovenski človek, da sta mu prešla v dnevni govor in v trajno duhovno last, da je Prešernova beseda v precejšnji meri vplivala na socialno misel sodobnega slovenskega človeka. S svojo neposrednostjo, prirojenostjo in plemenito človečnostjo je ta beseda postala faktor duhovnega odpora proti banalnostim, neokusnostim in antihumanizmu današnje množične kulture v njenem najslabšem, kapitalistično-komercialnem smislu, proti vsake vrste solipsističnemu ekshibicionizmu v umetnosti, za katerim se dostikrat skrivata ustvarjalna nemoč in modna poza, proti brezglavemu metanju iz skrajnosti v skrajnost, od oboževanja človeškega 'jaza' kot edino opredeljujoče causa sui v občutek njegove usodne opredeljenosti in ničevosti.«

Gornji odlomek je iz govora, ki ga je imel na proslavi leta 1968 Boris Ziherl, profesor za sociologijo kulture (beri: historični materializem namesto sociologije) na ljubljanski Filozofski fakulteti, v Trstu rojeni gorenjski rojak škofjeloškega porekla. To so bila leta precejšnje liberalizacije komunističnega režima, poosebljene v vladi Staneta Kavčiča. Za ista leta je bil značilen močan »vdor« kapitalistične miselnosti in načina življenja na slovensko duhovno sceno in v vsakdanje življenje. Tako ni čudno, da je naš profesor, marksist in leninist stare šole, v nastopu proti tedanjemu modernizmu in individualizmu, proti nekritičnemu sprejemanju vsega, kar je zahodno in »moderno«, uporabil tudi Prešernovo domoljubno izročilo. »Koreniniti globoko v domači zemlji in ljudeh, biti odprt za vse, kar sta misel in delo drugih narodov ustvarila dragocenega in človeško pomembnega, in se hkrati s svojimi lastnimi vrednimi stvaritvami zlivati v progresivne tokove občečloveške kulture – to je najpomembnejše dotikališče Prešernovega nacionalnega in humanističnega izročila s sodobnimi resnično socialističnimi in resnično kulturnimi prizadevanji.«

Režiser France Štiglic, po rodu Kranjčan, se je v govoru leta 1982 zavzel za to, da delež kulture v celoti družbenih dejavnosti ne bi upadal. Podobno je leto pozneje (1983) nastopil pisatelj Vladimir Kavčič, doma iz Pogare v Poljanski dolini, takrat tudi predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije. »Druge sile vodijo ta svet, ne drobne pesmice, je prizadeto izpovedal pesnik. Kritik in teoretik pa sta ugotavljala, da je odločujoče gibalo sodobne družbe postala politika in da se kultura v temeljnih stremljenjih lahko samo poistoveti z njo. Odgovori na ta vprašanja so lahko različni, najbrž pa smo enotni v sodbi, da delež kulture in duhovnega življenja v naši sedanjosti ni pretiran in da bi v prihodnosti moral biti večji.«

Spet drugače, bolj žensko in umetniško, je svoj nastop zastavila igralka Milena Zupančič, rojakinja z Bohinjske Bele, Prešernova nagrajenka 1993 in govornica 1994. »Zakaj sem si pravzaprav drznila sprejeti častno in težavno nalogo, da vam izdam nekaj svojih misli in občutij? Redko se zgodi, da dobi ob takih priložnostih besedo ženska, ki je povrhu vsega še igralka. Dvojni razlog za nezaupanje. Smo pač v pretežni meri družba, kjer moški vladajo in upravljajo, ženske pa smo pomočnice, sopotnice, tajnice. Okrasek, tolažba in podpora. Težko se sprijaznim z mnenjem, da je edina naloga igralke zabavati in ugajati, ne pa odkrivati resnic, ki so v nji in zunaj nje. Seveda ne želim ponavljati feminističnih klišejev, saj žensko in umetnikovo naravo razumem le kot doživljajski in spoznavni privilegij …«

Pisatelj Vladimir Kavčič je na proslavi govoril že drugič, ko je 2014 prejel Prešernovo nagrado za življenjski opus. Sklenil je, kakor sledi: »Ali se bomo še naprej prepuščali zunanjim tokovom, kot se prepuščamo sedaj, in se bo z nami zgodilo, kar se pač mora zgoditi? Kot smo slišali, se nekateri naši politiki že veselijo okrepljene prenovljene Evropske unije, ki se bo razvijala v smeri Združenih držav Evrope. To se bo seveda zgodilo po meri njenih največjih in najmočnejših članic. Dobrodošlo pa bo tudi našim, ki bodo dobili položaje v Bruslju. Tam namreč mimogrede, ne da bi prevzemali kakšno posebno odgovornost, postanejo milijonarji. Zato ne preseneča, da je ena sama naša stranka evidentirala kar 42 kandidatov za evropskega poslanca, nima pa niti enega kandidata za zdravstvenega ali gospodarskega ministra doma. / Kaj o prihodnosti EU menimo državljani, ni še nihče vprašal. Ustavimo se torej za hip in razmislimo, kakšno prihodnost pravzaprav pričakujemo, kakšna naj bi bila po naši meri. Ali svoj jezik, svojo kulturo in nazadnje tudi takšen praznik, kot je Prešernov dan, sploh še potrebujemo? Če ga, čemu naj služi? Smo sposobni svojo prihodnost oblikovati na svoj način, v spoštovanju svojih zgodovinskih vrednot in pridobitev ob enakopravnem priznanju teh tudi drugim? To je sedaj vprašanje.« Te besede so še vedno aktualne.