Igra o »Strašanih«
V Stražišču pri Kranju so po dolgem času spet obudili dramsko skupino. Na oder je postavila veseloigro v stražiškem govoru Sama nej zbere, ki prikazuje življenje krajanov v letu 1930.
Dvorana Šmartinskega doma v Stražišču je bila na predvečer kulturnega praznika premajhna za vse, ki so si želeli ogledati premierno veseloigre Sama nej zbere. Stražiška dramska skupina je bila takšnega odziva nadvse vesela in se ga nadeja tudi na prihajajočih ponovitvah. Prva bo že jutri, v soboto, ob 19. uri, nato pa 17. februarja, obakrat ob 19. uri. Gre za igro v stražiškem govoru o življenju Strašanov, kot se sami poimenujejo, dogaja pa se v letu 1930. Z njo izkazujejo spoštovanje do prednikov, jezika in kulture, poudarja avtorica in režiserka Maja Ahačič.
Ahačičeva je tako po dolgem času obudila delovanje dramske skupine v Stražišču. Vrsto let je že, kar so Strašani zadnjič uprizorili igro na domačem odru. »Končno smo se zbrali prijatelji, sorodniki in znanci s skupnim veseljem do igre in se kot dramska sekcija v ustanavljanju priključili k Delavskemu prosvetnemu društvu Svoboda,« je razložila Ahačičeva, ki je sicer v preteklih letih z mladimi pripravila kar nekaj predstav, uprizorjenih ob obisku Miklavža.
Za novo igro jo je navdahnila knjiga Matevža Omana Stražiše pa Strašan. »V njej so zanimive anekdote in sem si rekla, da bi jih bilo fino povezati v zgodbo in se zraven tudi nasmejati,« je pojasnila Ahačičeva. Tako se je lotila ustvarjanja igre, pri čemer ji z nasveti pri tekstu na pomoč priskočil tudi Oman, nekaj je idej pa je prispevala še Mirjana Bogataj, ki sicer igra vaško opravljivko Mici. Petnajstčlanska igralska zasedba preko anekdot starih Strašanov predstavlja njihov način življenja in govora v letu 1930, dotika se tudi konca prve svetovne vojne. Igra se začne z ženskim klepetom med pranjem perila pr' Buč, nato pa se dogajanje preseli v gostilno Pr' Primaš, danes znano pod imenom Benedik. Zgodbo spremlja nenavaden zaplet pri osvajanju Juhance (Mojca Jekovec), v katero sta zagledana dva fanta. Z dogajanjem sta dobro seznanjena Mici in vaški fantič Tinčk (Alex Radosavljević), ki se odločita pomagati mičnemu dekletu ... »Na koncu se vse tudi razplete, na poseben način, z jokom in smehom,« je Ahačičeva povedala o igri, v kateri igra tudi sama. Dodala je, da je kljub komičnosti vredno dobro prisluhniti besedilu, saj je v njem tudi poučna vsebina.
Na predstavo so se pripravljali štiri mesece, precej trd oreh pa je bil, še zlasti za mlade igralce, stražiški govor izpred sto let. »Ko smo imeli prvo bralno vajo, je bil polom,« se Ahačičeva danes spominja v smehu. Igro so popestrili tudi z originalnimi rekviziti: predpasnikom, ki šteje 90 let, starimi stoli in sitarskim kozlom … Scenska slika, ki prikazuje nekdanjo, bistveno manj pozidano podobo Stražišča, je delo Ahačičeve. Ustvarjala jo je mesec dni ob pomoči sina Luke, prav tako člana igralske zasedbe. Prostor za izdelavo scenske slike in bralne vaje so dobili v stražiškem župnišču, za kar so hvaležni župniku Bojanu Likarju, krajevni skupnosti pa za dvorano, v kateri so imeli odrske vaje.