Ali naj jim povemo?

Veliko bralcev se je ob mojem/najinem zadnjem članku oglasilo. Nekateri sprašujete, kako ravnati z otroki in mladostniki, ko pride smrt v našo bližino. Kolikor ljudi, toliko zgodb. Največ je odvisno od družinske povezanosti, od našega religioznega oz. kulturnega odnosa do smrti, kdo je umrl ter predvsem od starosti in zrelosti otroka.

Najbolj se mi zdi pomembno, kako smrt dojemajo starši. Od njih je največ odvisno, na kakšen način bodo soočili otroka ali mladostnika s prihajajočo ali nenadno smrtjo ljubljene osebe. Pogosto naredimo napako, ker o tej težki temi nočemo spregovoriti z mladimi ljudmi. Želimo jih obvarovati in jim prihraniti šok, žalost in žalovanje. Pa vendar že majhni otroci nekako vedo, da vse, kar se začne, se tudi konča. Odrasli dojemamo smrt razumsko in čustveno. Otroci še niso razviti, da bi lahko uporabili razum. Zagotovo pa čustveno, instinktivno vedo, da je nekaj zelo drugače. Še posebno, kadar je umrl eden od staršev, sorojenec ali druga ljubljena oseba. Najbolj pomembno je, da si nekdo, ki mu otrok ali mladostnik zaupa, vzame čas in mu razloži, kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo. Predvsem moramo govoriti resnico. Če je ne, bo otrok še bolj zbegan. Nujno je, da dobimo besede za težka stanja in da otroku zagotovimo, da smo ob njem in ne bo ostal sam. Ne smemo se čuditi, če otrok ali mladostnik ne odreagira, kot smo mi pričakovali. On na svoj način sprejme dejstvo, da ljubljene osebe ne bo več. Otroci, ki jim niso povedali resnice ali jim niso dovolili še zadnjič videti starša ali jim niso dovolili na pogreb, so bili v odrasli dobi celo jezni, da niso bili del slovesa. Spet pa ne smemo siliti otroka ali mladostnika npr. k truplu ali na pogreb, če si tega ne želi. Nujno moramo spoštovati njegove želje. Bolj je pomembno, da se ob nekom lahko umiri in počuti varnega. Zato se pogovorimo o njegovih skrbeh, o njegovem doživljanju odhoda ljubljene osebe. Ne vsiljujmo mu svoje žalosti, temveč mu dajmo zagotovilo, da bomo zanj poskrbeli.

Pri mladostnikih je verjetno lažje, ker razumejo že več. Zanje je dobro, če jih starši ali pa eden od staršev povabi k sodelovanju. Če ne zmorejo, jih ne smemo siliti, kajti šok je morda prevelik. Pomembno je, da smo z njimi v stiku in se pogovarjamo, kako bo sedaj po spremembi, kaj potrebuje, da mu razložimo proces žalovanja, da je dovoljena tudi jeza, ker nas je ati zapustil. Nekateri doživljajo občutke krivde, ker so nekaj storili ali morda česa niso storili.

Odrasli bomo svojim mladincem največ pomagali, ko jim bomo s svojim odnosom do smrti pokazali neizogibnost smrti ter da jih bomo povabili (starosti primerno) k sodelovanju pri slovesu in pri žalovanju. Molk ni dobra rešitev. Smrt bomo lažje predelali, če bomo umrlemu že za časa življenja človek človeku človek.