Kultura je nuja, ne naključje

Slovenci smo v obeleževanju nacionalnega kulturnega praznika, ki je hkrati tudi državni praznik in dela prost dan, v svetovnem merilu bolj kot ne posebni. Ni veliko držav, ki bi na ta način izkazovale čast lastni kulturi, s podelitvijo najvišjih kulturniških priznanj pa se poklonile tudi umetnikom, njenim najpomembnejšim graditeljem. Neobičajni smo tudi v tem, da praznujemo na dan obletnice smrti pesnika, po katerem se praznik po ljudsko imenuje tudi Prešernov dan. Menda je temu botrovalo naključje. Nekaj mesecev pred koncem druge svetovne vojne, januarja 1945, so se na osvobojenem ozemlju v Črnomlju odločili obeležiti kulturni praznik, ki naj bi ga povezali s pomembno osebnostjo iz zgodovine slovenske kulture. Ker je bila obletnica Prešernovega rojstva takrat že mimo, so se odločili, da za praznik določijo datum pesnikove smrti. Sicer tudi v Združenem kraljestvu Shakespearov dan praznujejo na obletnico smrti velikega dramatika – ker ni znan točen datum njegovega rojstva.

Tovrstna letošnja konkurenca Prešernu je vsekakor Ivan Cankar, katerega jubilejno leto beležimo ob stoti obletnici njegove smrti. Deset let prej je napisal satirično dramo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, ki je bila doslej že mnogokrat uprizarjana, prav zdaj se igra na velikem odru v Cankarjevem domu. Avtor je delo napisal v trenutku jeze na takratno politiko, ki se ni znala odzvati na aktualne probleme v družbi. V besedilu se posveti tudi položaju umetnika v družbi. Šentflorjanski župan umetnika uvrsti v skupino razbojnikov in postopačev, umetnost pa predstavi kot nekaj nepotrebnega za družbo. Zakaj bi umetnik šentflorjancem nastavljal ogledalo, če ti sami zase vedo, kako »krepostni« so.

Slovenska kultura se je znašla v težavah. Odstotek denarja iz državnega proračuna, namenjen kulturi, se v zadnjih letih vztrajno niža, kar običajno prvi občutijo samozaposleni v kulturi. Iluzorno je pričakovati, da bo kakršenkoli nacionalni kulturni program všeč vsem deležnikom v kulturi. Bistvena elementa vsake politike, tudi kulturne, sta vizija in moč. Zdi se, da v okviru te vlade oba elementa manjkata.

Kaj lahko naredimo državljani? Berimo knjige, hodimo v gledališče, na koncerte, obiskujmo razstave, bodimo dejavni v ljubiteljski kulturi … Kljub stanju je ponudba bogata. V današnji družbi se je moderno rekreirati in skrbeti za telo. Poskrbimo s kulturo tudi za duha, kajti le kombinacija obeh človeku zagotavlja celoto fizičnega in mentalnega zdravja. Da brez kulture ni naroda pa še kako vedo naši šentflorjanci – čemu bi na takih in drugačnih državnih proslavah in obletnicah vse bolj pogosto za govorniški oder vabili prav umetnike.