Cev ustreli, kopito zadene

S tem starim in preverjenim rekom se bodo verjetno strinjali vsi strelci in poznavalci orožja, prav gotovo pa tudi Kamničan Robert Flerin, eden redkih puškarjev kopitarjev pri nas. Puškina kopita izdeluje že več kot trideset let, in čeprav ima dela še danes dovolj, gre za obrtno znanje, ki nezadržno izginja.

Robert Flerin je eden redkih izučenih puškarjev pri nas. V začetku osemdesetih let se je šolal v Kranju v puškarni in v srednji kovinarski šoli, kjer je bilo v generaciji osem fantov, in čeprav se je naučil izdelati orožje v celoti, se je že kmalu specializiral zgolj na puškina kopita.

»Bili smo zadnja generacija, ki je še imela dualen šolski sistem, torej pol leta pouka in pol leta prakse, kar je bilo odlično, saj je pri takšni obrti veliko bolj kot splošno znanje pomembno delo z rokami,« se spominja šolskih dni, o tem, zakaj se je odločil prav za ta poklic, pa pravi: »Orožje me je zanimalo že od malega, kakor verjetno vse fante. Bolj kot z lovom sem ga povezoval z vojsko in nekaj časa sem tudi treniral v streljanju z zračno puško. Za ta poklic sem izvedel bolj kot ne po naključju, ko sem spoznal puškarja v Domžalah. Takrat sem videl, da je to dejansko poklic, za katerega se da tudi izučiti, in tako sem se s tem namenom vpisal na šolo za puškarje.« Delavnico si je nato uredil v domači hiši na Duplici, kjer puškina kopita izdeluje že več kot trideset let.

Vsako kopito je izdelano po meri naročnika

»Puškina kopita delam izredno rad, vse ostalo, kar sodi zraven, pa mnogo manj,« nam v smehu prizna tudi sicer izredno hudomušen sogovornik, a hitro doda, da gre v resnici za zelo resno delo, ki zahteva celega človeka. Obogateti ni mogoče, preživeti pa, saj je dela dovolj, a predvsem zato, ker je za vsak izdelek potrebnih ničkoliko ur ročnega dela, ki se raztegne tudi v več tednov. Naročnikov je zadnja leta morda nekoliko manj, prizna, saj je manj lovcev, mladih pa unikatno in ročno izdelano orožje ne zanima več tako zelo, prav tako manj dajo na tradicijo. Verjetno svoje naredi tudi visoka cena, saj ročno izdelane in umetelno okrašene puške dosegajo cene po nekaj deset tisoč evrov, v tujini tudi po sto tisočakov. Ima pa zato zadnja leta veliko strank iz Italije in Avstrije, kjer so umetelno izrezljana kopita še vedno zelo priljubljena in cenjena.

Njegovo delo se začne, ko mu puškar ali pa lovec v delavnico prinese kovinski del orožja, najpogosteje so to puške. Obliki in velikosti kopita primerno – slednje je odvisno od tega, ali je strelec levičar ali desničar, kako velik je in kako dolge so njegove roke – izbere kos lesa, ga sprva grobo odreže, nato pa natančno zapasa s kovinskim mehanizmom in z dleti in drugim orodjem ročno izrezlja do želene oblike in okrašene podobe. »Kopita izdelujem iz orehovega lesa, saj je takšna tradicija, poleg tega se ta les lepo obdeluje pa še lepo je videti zaradi različnih barvnih odtenkov. Delo je natančno in zamudno; pogosto je za mano že teden dni rezljanja, pa sem še daleč od dokončanega.«

Pravi, da gre za zelo lep poklic, ki pa nezadržno izumira. Mladih, ki bi jih to delo zanimalo, ni, tudi naročnikov je manj, čeprav je glas o njegovem znanju in sposobnostih ničkolikokrat segel tudi v tujino in do nekaterih znanih naročnikov. »A s tem se ne želim hvaliti. Več mi pomeni, da puškino kopito izdelam za nekoga, ki mu to res veliko pomeni, kot pa za znano osebo, ki ga bo kot darilo zgolj postavila v omaro,« ostaja skrivnosten. Doslej je izdelal že več tisoč puškinih kopit, in ker ima svoje delo iskreno rad, bodo z njegovimi kopiti tarče zanesljivo lahko zadevali še mnogi strelci.