V nedeljo pred božičem so zvonili (na fotografiji od leve od zgoraj navzdol) Marko Kumar, Simon Likar (skrbnik zvonika), Blaž Kumar in Janez Robas. Obvladali so zvonove, ki skupno tehtajo okoli sedem ton in pol. /Foto: Jure Ferlan

Zvonovi na ročni pogon

Šmarnogorski zvonovi so še vedno na ročni pogon. Poldan zvoni ob pol dvanajstih.

Šmartno – Ob nedeljah 15 minut pred 11. uro (ko se v cerkvi začne maša) lahko obiskovalci Šmarne gore prisluhnejo ubranemu zvonjenju iz zvonika. V zvoniku, ki je predelan iz nekdanjega obrambnega stolpa v obzidju protiturškega tabora, visijo štirje bronasti zvonovi. Veliki tehta skoraj štiri tone in ga morata poganjati dva človeka. Nanje se večino nedelj pritrkava, razen v adventnem in postnem času, ko se po tradiciji enostavno zvoni s potegi vrvi, saj zvonovi tu niso elektrificirani. V glavnem zvonarji prihajajo iz okoliških krajev. Večkrat se jim pridružijo tudi pritrkovalci od drugod. Nekatere župnije imajo na Šmarni gori zaobljubljene maše in takrat pridejo njihove pritrkovalske skupine. Kot je povedal skrbnik zvonika Simon Likar, se vsi z zvonjenjem na Gori ukvarjajo prostovoljno, ker so ljubitelji zvonov in pritrkavanja. Posebnost Šmarne gore je, da tu poldan zvoni ob pol dvanajstih v spomin na dogodek iz časa turških vpadov. Legenda pravi, da so Turki sklenili napasti in zasesti tabor s cerkvijo, v katerem so se skrivali okoliški prebivalci, do dvanajste ure. Če jim to ne bi uspelo do takrat, bi prišle na pomoč dodatne skupine napadalcev. Ljudje za obzidjem so izvedeli za ta načrt in pozvonili poldan že ob pol dvanajsti. Tako okrepitve niso prišle in Turki niso zavzeli tabora. Poldan se zvoni še po starem, z dvema presledkoma, tako da pozvoni trikrat s 33 udarci. Likar skrbi tudi za staro stolpno uro na uteži, ki še vedno deluje. Navijati jo je treba ročno dvakrat tedensko. Ob smrti svojcev nekateri prebivalci okoliških krajev naročijo na Gori tudi zvonjenje za slovo. Če se zbere dovolj zvonarjev, pozvanjajo tudi delopust ob sobotah in pred večjimi prazniki.