Martin Zupanc

Fant, ki je trobento zamenjal za kuhalnico

Martin Zupanc sicer igra trobento, a ko se je odločal med srednjo glasbeno in gostinsko šolo, je »cincal«, kot pravi sam. Do danes mu je uspelo, da se je preizkusil tako v glasbi kot kuhinji. In oboje mu leži.

Šestindvajsetletnika iz Srednje vasi v Bohinju smo srečali v kuhinji Vile Podvin, ko je zlagal vse komponente sladice na krožnik. Na vprašanje, ali imajo novega sodelavca v kuhinji, nam je Marcela Klofutar napol v šali, napol zares odgovorila: »To je pa naš glasbenik.« Nam pa radovednost ni dala miru, kaj je s tem mislila.

Kot smo že omenili, je Martin razmišljal, da bi šel za kuharja, potem pa se je odločil za glasbeno pot, malce pozabil na kuharstvo, a še vedno je poletja oziroma počitnice preživljal delavno, v kuhinji gostilne. »Gledal sem kuharje, ki so bili res mojstri, in si mislil, da so res virtuozi.« A nadaljeval je z glasbo, se vpisal na ljubljansko Akademijo za glasbo, in kot pravi, se je tako njegova pot »amaterskega gostinstva« nekako zaključila.

Martinov instrument je trobenta. Čez poletje je potem denar služil tako, da je igral v ansamblih. Nastopali so tudi v tujini, med šolskim letom je trobento tudi poučeval. Ko je razmišljal o prihodnosti, je ugotovil, da se morda čez kakih deset, dvajset let ne vidi več v tej vlogi. In kot nalašč ga je poklical kolega, mu povedal, da potrebuje pomoč v kuhinji, pa je Martin začel razmišljati, ali se ne bi vseeno resneje preizkusil še na tem področju. »Sicer je delo po gostilnah fino,« razlaga Martin, a ker se je želel vseeno naučiti kaj več, pridobiti znanje, se je predlani oktobra vpisal na Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem na Bledu. Izredno, ker vmes pridno nabira znanje tudi v podvinski kuhinji. Kako pa je pristal ravno v tej kuhinji?

»Ko sem pred nekaj leti delal v Bohinju, sem se kar precej naučil v tej smeri. Mimo Vile sem se velikokrat peljal in tudi veliko slišal o njeni visoki kuhinji. Kolegica iz Bohinja je tu namreč enkrat jedla in je bila čisto navdušena. Pa se je v meni prebudila želja, da bi videl notranjost te kuhinje, da bi vsaj pokukal lahko vanjo.« Prišel je čas prakse na šoli in Martin je sedel v avto, se odpeljal do Vile, povprašal, ali bi lahko pri njih opravljal prakso – in tako ga še danes srečujemo v kuhinji, kjer vsak dan spozna nekaj novega, se pridno uči in vsrkava znanje. Trenutno ga navdušuje še prav vse v kuhinji. »Sladice so tako napredovale, da to ni več samo slaščičarstvo,« opaža. Receptov se drži do potankosti, a sem in tja že razmišlja, da bi ustvaril kakšno svojo kombinacijo okusov. »Najprej pa moraš razumeti, zakaj je kakšna stvar v receptu. Ena je za zgostitev, ena za teksturo …« Iz tega potem gradiš naprej.

Martin ve, kaj mu je všeč. Če bi šel enkrat mogoče na svoje, bi se usmeril res v lokalno, domače, a na višjem nivoju. Tudi sestavljanje in aranžiranje krožnikov mu ne dela preglavic. Se pa zaveda, da ga čaka še dolga pot. Gleda sodelavce, ki so njegovih let, in ugotavlja, da mora kar dobro poprijeti za delo, ker mora veliko nadoknaditi. A če se je česa naučil pri študiju instrumenta, se je tega, da več ur vadiš, boljši si. »Govorim o pravilni vaji, seveda.«

Trobento še vedno igra v Godbi Bohinj, v trobilnem kvintetu, s katerim vsak december zamenjajo »šank« za oder v dvorani Bohinjske Češnjice in nanj postavijo muzikal. »Vse naredimo sami, od scenarija in aranžmaja do glasbe.« A lani so bili tako zasedeni, da se bodo dela ponovno lotili letos. Za ta projekt v svoje vrste sprejmejo še harmonikarja. Vsi fantje so iz Bohinja in vsi »v žlahti«, poudari Martin kot zanimivost.

Blizu mu je tudi narodno-zabavna glasba. Včasih ga še pokličejo kam in vskoči. Najdlje je igral pri ansamblu Karavanke in tam mu je bilo tudi zelo všeč. Še vedno poučuje trobento, a zasebno; priljubljene Tišine pa na pogrebih ne igra rad, ker se v tej vlogi ne počuti dobro.

V Vili Podvin bi rad ostal čim dlje. »Je užitek, veš. Prideš v službo in se učiš, spremljaš kolege v kuhinji pri delu, delaš z njimi … Res jih je lepo gledati in rad sem tu.« Z nasmehom zaključi: »Še ni bilo dne, da ne bi z veseljem sedel v avto in se odpeljal v službo.«