Miškina zvestoba Gorenjskemu glasu
Sedemdeset let Gorenjskega glasa (26)
Prijetne in manj prijetne reči so se mi zgodile v novinarskem delu pri Gorenjskem glasu. Tokrat je beseda o slednjih. Zgodilo se je, da sem se moral zaradi naglice pri pisanju v beležko, snemalnih naprav takrat namreč časopisni časnikarji še nismo uporabljali, kasneje hudo potruditi, da sem ugotovil, kaj sem napisal. Fotografiral sem prometno nesrečo, pa v fotoaparatu nisem imel filma. Na veliki snemalnik sem snemal Glasovo prejo v kranjskem hotelu Creina, pa se trak ni vrtel. Na prste bi lahko preštel primere, ko sem napačno napisal ime ali priimek sogovornika ali kraj, od koder je prihajal. Da bi pa v Gorenjskem glasu še živega proglasil za pokojnega, pa se mi do preteklega tedna še ni zgodilo. Vsaka stvar se zgodi prvič in tudi meni se je.
Ko sem v petkovem nadaljevanju podlistka o zgodovini Gorenjskega glasa pisal o sodelavkah in sodelavcih, ki imajo poleg novinarjev največ opravka z ljudmi, ki kličejo ali obiščejo našo hišo, sem posebej omenil dve tajnici: Marijo Eržen, po domače Miško, in našo sedanjo tajnico Klavdijo. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi Miške proglasil za pokojno … Najprej je v uredništvo poklicala gospa Justi, ki prijateljuje in redno obiskuje Marijo v škofjeloškem Centru slepih, slabovidnih in starejših, in povedala, da je njena prijateljica živa, zdrava in polna energije. Sledilo je sporočilo direktorice Centra Silve Košnjek, v katerem je zapisala, da tudi stanovalci z veseljem prebirajo naš časopis, še posebej če je o njih kaj napisano. »Na 17. strani je omenjena gospa Marija Eržen kot nekdanja tajnica Gorenjskega glasa. Sporočiti vam moramo, da gospa Marija Eržen ni pokojna, kot je zapisal novinar Jože Košnjek, ampak zelo živa in dokaj vitalna stanovalka našega centra, ki skoraj v celoti poskrbi sama zase. Ob prebiranju časopisa me je Erženova sama opozorila na ta spodrsljaj. Prosim za popravek,« je zapisala direktorica Silva Košnjek.
Ta članek je popravek pred tednom zapisanega in moje iskreno, globoko opravičilo gospe Mariji Eržen, škofjeloškemu Centru in njegovemu osebju ter vsem, ki jih je moje pisanje prizadelo.
V petek popoldne sem se v škofjeloškem Centru slepih, slabovidnih in starejših Mariji Eržen, rojeni Globočnik, ki vstopa v 95. leto življenja, tudi osebno opravičil. Obiskala sva jo skupaj z direktorico Silvo Košnjek. »Joža, kako se ti je moglo to zgoditi,« so bile njene prve besede ob srečanju. Potem sva kar dolgo klepetala. O njenem življenju, ki je bilo začeto leta 1923 na Brezjah, od koder se je Globočnikova družina preselila v Tržič, kjer sta bila starša zaposlena. Pa o spominih na Gorenjski glas in sodelavce, med katerimi sem nekatere tudi sam poznal, o soprogu, Škofjeločanu Janezu Erženu in življenju v domu, kjer vzorno skrbijo za stanovalce, vendar ji je dolgčas. Odganja ga z branjem, še posebej Gorenjskega glasa, na katerega je naročena, z gledanjem televizije in pogovori s sostanovalkami. Lani je bila v Tržiču, kjer je obiskala grob svojih staršev in sestre Poldke, poročene Lušina. Obljubil sem ji, da jo še obiščem, ona pa je izročila pozdrave za Gorenjski glas, za njegovo vodstvo in še posebej za tajnico Klavdijo.
Miška, še enkrat iskreno opravičilo in hvala, da si se bila pripravljena pogovarjati z menoj!