Mladi vedno boljši od družbe

Profesorica matematike Marta Zabret s kamniške Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra je izdala knjigo MaRtematične prigode, v kateri razmišlja o učiteljskem poklicu, dijakih in šolskem sistemu. Še vedno je prepričana, da je mladina vedno boljša od družbe, v kateri odrašča.

Kamnik – Marta Zabret je specialistka matematičnega izobraževanja, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku in jo širša javnost pozna po objavah v medijih, predvsem esejih v Dnevnikovem Objektivu, v katerih kritično motri slovensko šolstvo in premišljuje o učiteljskem vsakdanu v razredu. Iz njenih zapisov veje predvsem vera v dijake in ljubezen do poučevanja, krasijo pa jih hudomušni dovtipi in pozitiven pogled na svet. Njena razmišljanja so pred koncem leta izšla v knjigi MaRtematične prigode, ki jo je izdala pri založbi DMFA.

»To je knjiga, ki jo je na police treba odložiti poleg Svetega pisma, Iliade in Integralov Srečka Kosovela,« je v uvodni besedi zapisal novinar in urednik Ervin Hladnik Milharčič. Namenjena je dijakom, njihovim staršem, učiteljem ter vsem drugim, ki jih zanimajo razmišljanja profesorice matematike, za mnoge enega najtežjih in verjetno po krivem tudi najbolj strašljivih predmetov, ki jih vsebuje srednješolski urnik.

Javno je o svojih dilemah in razmišljanjih glede poučevanja in šolskega sistema prvič spregovorila ob uvedbi devetletke v osnovnih šolah, s katero so se slovenski osnovnošolci izstrelili med statistično najboljše na svetu. Skoraj polovica učencev je čez noč postala odličnih. Za to je bila potrebna le ena manjša prilagoditev. »Prečko z višine dveh metrov spustimo do tal in prepričujemo gledalce, da naš narod brez izjeme izvrstno skače v višino,« zapiše Zabretova in pristavi, »sčasoma se pojavijo tekmovalci, ki se jim prečke niti prestopiti ne ljubi, kar zanemarimo.«

Ne glede na kritičen pogled na šolski sistem pa ji v vseh letih poučevanja vera v mlade ni ugasnila. Pri svojem delu se ravna po načelu, da mladina v nasprotju s splošnim prepričanjem ni vsako leto slabša, pravzaprav je, kot pravi, vedno boljša od družbe, v kateri odrašča. Celotna njena knjiga je prežeta s spoštovanjem in ljubeznijo do dijakov, staršev in svojih stanovskih kolegov, nikakor pa se ne boji povedati niti kakšne kritične na njihov račun. »Moti me, da na študij pedagoških poklicev odhaja zelo veliko povprečnih in podpovprečnih dijakov. Tudi na ''moji'' fakulteti za matematiko pravijo, da imajo le peščico dobrih in kopico precej šibkih študentov. Težava nastane, ko takšni učitelji stopijo pred razred, v katerem bo večina dijakov inteligentnejših od njih,« pravi o bodočih generacijah učiteljev, ki si dandanes vedno težje ustvarijo avtoriteto v razredu. Prvi pogoj zanjo je obvladovanje stroke, meni. »Brez tega ne gre in po navadi se ravno učitelji, ki ne obvladajo dovolj stroke, zatečejo k pretirani strogosti, nekakšni lažni avtoriteti. Sicer pa dijaki cenijo trud, ki ga vlagaš v svoje delo. Kot učitelj pa moraš znati slišati tudi dvome in pripombe. Komunikacija med dijaki in profesorji v 21. stoletju ne more biti drugačna kot dvostranska, z medsebojnim spoštovanjem. Dijaki se morajo zavedati, da imajo potencial, potrebujejo pa še znanje, da ga unovčijo, tega pa jim lahko da dober učitelj,« nam je zaupala v pogovoru.

Kljub temu da je na tri desetletja dolgi poti matematičnega učitelja razvila različne metode, kako težavnejše dijake pripraviti k učenju, pa priznava tudi, da je nad kakšnim že dvignila roke. »Sprijaznila sem se, da do neke točke lahko pomagam, od nekod dalje pa mora vsak sam,« pravi. In večinoma se tudi dijaki tega zavedajo.