Antična miturgija

»Zakaj je Penelopa čakala Odiseja tudi potem, ko so vsa znamenja kazala, da ni več živ? Ne pozabimo, da ji naklonjena ji boginja Atena nikoli ni dala jasno vedeti, da Odisej še živi. Zakaj je zasovražila svoje življenje, zakaj je postavljala na kocko svoj čut za ravnotežje in življenjsko racionalnost, s čimer je po svoje ogrožala tudi življenje svojega sina? Možen odgovor vidim samo v vprašanju: Kaj je ljubezen? Pri Penelopi in Odiseju se na to vprašanje ponuja nenavaden odgovor, mogoč nemara samo zunaj ljubezni ženina in neveste: ljubezen je skupen spomin, skupno ubesedovanje podob iz preteklosti, prepričanost o tem, da v 'najinem svetu', kdorkoli že sva, obstajajo ustrezni pomeni drugače nerazumljivega zunanjega sveta, seveda pod pogojem, da sva se v mladosti imela neznansko rada. Povedano drugače: ljubezen je kognitivni raj para. Penelopina zvestoba je ohranjanje lastnega spomina, lastne identitete. Odisej ni ekskluzivni gospodar njene identitete, zato ga izpostavi nepričakovanemu zasliševanju, namesto da bi ga brez besed objela, kakor se to dogaja v (nedavni) televizijski različici mita. Pri tej dvojici ni nič samoumevno, vse se preveri, da bi se umestilo v okvire skupnega, preverjenega spomina. Penelopa in Odisej na svojem otočku, med oljkami in morjem, bi lahko še danes pomenila pravljico za stare ljubimce. V Homerjevi Odiseji je s Penelopo povezano vznemirljivo razmišljanje o vrednosti človeških sanj. Ničevost sanj, postavljena nasproti moči skupnega spomina, je nemara najboljši argument v prid zrele, pametne, ubesedene ljubezni Penelope in Odiseja.« (Str. 521–522)

Antično mitologijo poznamo že dolgo (kdor jo). Kaj pa je miturgija? To je nova beseda, neologizem, ki si ga je izmislila avtorica in z njim označuje »drugačen oziroma nov odnos do antične mitologije«. Kakšen je lahko tak odnos, najbolj nazorno pokaže sama s to knjigo, ki prinaša okrog 200 njenih aktualizacij antičnih mitov. Gornji odlomek je iz gesla Penelopa. Miturgija se izkaže za plodno in berljivo. Po eni strani gre za intelektualno moč Svetlane Slapšak, ki je v antropologiji antičnih svetov doma, po drugi pa za neusahljivo moč tega sveta samega. Za njen pristop smo ji lahko še posebej hvaležni v tem našem slovenskem svetu, ki je še vedno obremenjen z razdvojenostjo med katoliškim in ateističnim pogledom na svet. Prvi pozna samo enega in »edino pravega« Boga, za drugega je svet povsem brezbožen in odčaran. Antična miturgija mu nevsiljivo vrača nekaj prvinske čarobnosti.