Kdo je bolj cepljen?

Razprava o tem, ali je dobro in prav, da cepimo svoje otroke proti nalezljivim boleznim, ne teče le pri nas, ampak tudi po svetu. V ZDA pa je izšla knjiga, v kateri avtor očita ameriškemu predsedniku, da je »cepljen« …

Cepiti ali ne?

»Mislim, da mnenja ljudi, ki so že del anticepilnega lobija, enostavno ni mogoče spremeniti. Moramo pa ogromno narediti za to, da ljudje, ki iščejo informacije o cepivih, pridejo do strokovnih in resničnih podatkov, ne pa, da na njihovo mnenje vplivajo lažne informacije.« Tako trdi ugledni nemški zdravnik in epidemiolog Thomas Breuer, sicer tudi podpredsednik farmacevtske velikane GSK in kot tak v tej razpravi nujno »pristranski«. A njegove izjave zvenijo kredibilno. Preventivno cepljenje ima v varovanju zdravja takšno vlogo, kot jo ima pri vožnji z avtomobilom varnostni pas. »V ZDA Center za nadzor in preventivo bolezni (CDC) ocenjuje, da več ljudi umre zaradi bolezni, ki jih je mogoče preprečiti s cepljenji, kot zaradi aidsa, raka na prsih ali prometnih nesreč skupaj. Posledice teh bolezni pa ne nosijo le bolniki in svojci, ampak se odražajo na ekonomski ravni in so breme družbe. WHO ocenjuje, da okoli 3–5 milijonov ljudi vsako leto trpi zaradi hude oblike gripe, umre jih med 290.000 do 650.000, strošek, ki ga pri tem utrpi ekonomija, pa je na sezono gripe okoli 10 milijard dolarjev. Pasavec ali herpes zoster prav tako na leto prizadene več milijonov ljudi in samo v ZDA strošek te bolezni ocenjujejo na 300–500 milijonov dolarjev.« Tako razlaga Breuer in nadaljuje: »Čista pitna voda je prvi najbolj pomemben mehanizem za izkoreninjanje nalezljivih bolezni in preprečevanje posledične smrtnosti, na drugem mestu pa so cepiva. Pred pol stoletja so bile nalezljive otroške bolezni eden glavnih razlogov, zakaj otroci niso dočakali starosti. Zato je bil primarni cilj cepiv, da se zmanjša umrljivost med najmlajšimi. Ko nam je z leti to uspelo in se je razvoj cepiv nadaljeval, pa je postalo jasno, da so cepiva sredstvo, s katerim se lahko preprečijo mnoge bolezni tudi v kasnejši dobi, zato danes vidimo naraščanje števila cepiv za odraslo in starejšo populacijo. Kar se pa tiče prepričanja, da bolezni, proti katerim cepimo populacijo, več ne predstavljajo nevarnosti, pa gre bolj za to, da smo zaradi dolgega obdobja, ko se izbruhi ne pojavljajo več – po zaslugi cepiv – že pozabili, kakšni so resnični učinki teh bolezni. Sam sem star 56 let, v mojem razredu je bil še otrok, ki je imel otroško paralizo. Današnje generacije v zahodnem svetu te izkušnje nimajo.« Kaj bi se torej zgodilo, če bi s cepljenjem prenehali? »Znova bi bili priča smrtim zaradi bolezni, ki jih danes preprečujemo s cepivi. Ker so življenjski pogoji danes precej boljši, kot so bili nekoč, bi bila smrtnost seveda nižja kot pred sto leti. Še vedno pa bi bile posledice hude. Priča bi bili temu, kar v nekaterih delih sveta še lahko vidimo. Ko potujem v Indijo, je na ulicah ogromno ljudi, ki trpijo za posledicami otroške paralize, ki je pri nas izginila. Če ne bi imeli zgodovinskih knjig in spleta, ljudje v tem delu sveta sploh ne bi več vedeli, kako je videti otroška paraliza. Odkritje tega cepiva je bil res ogromen dosežek.« Nasprotniki cepiv so prepričani, da bi s temi boleznimi ob izbruhu epidemije opravil naš imunski sistem. »To je igranje ruske rulete. In jaz z življenjem svojega otroka ne želim igrati ruske rulete!« (Vir: 24ur.com)

Norec ali genij?

V ZDA je trenutno najbolj iskana knjiga Ogenj in bes (Fire and Fury), napisal jo je novinar Michael Wolff. Med njim in predsednikom Trumpom, ki ga v knjigi razkrinkava, se je takoj vnel besedni spoprijem na Twitterju. Wolff: »Sto odstotkov ljudi okrog predsednika dvomi o njegovi inteligenci in duševni zrelosti za opravljanje poklica. Vsi pravijo, da je kot otrok in potrebuje takojšnjo zadovoljitev. Pomemben je le on. Pravijo, da je bedak, idiot. Spomnimo se, da ta človek sploh ne bere in ne posluša. Je kot žogica za fliper. Strelja z vseh strani.« Trump odgovarja: »Pravzaprav sta bili skozi vse moje življenje moji glavni prednosti duševna stabilnost in to, da sem zelo pameten. Bil sem ZELO uspešen poslovnež, največja televizijska zvezda in v prvem poskusu sem postal predsednik ZDA. To me najbrž kvalificira ne le kot pametnega, ampak tudi kot genija ... In ob tem zelo stabilnega genija.« Hm.

Avtoimunost pisateljev

»Najkoristnejša lastnost, ki jo pisatelj lahko pri sebi neguje, je samozavest ali pa celo aroganca, če jo zmoreš. Pišeš zato, da bi se vsilil svetu, in v svoje sposobnosti moraš verjeti tudi takrat, ko svet ne kaže nobenih znakov, da se strinja s teboj.« Tako ameriška pisateljica Hilary Mantel (1952), dvakratna Bookerjeva nagrajenka. Samozavestna aroganca je torej tudi lastnost pisateljev, ne le politikov. Zato velja oboje brati in poslušati z rezervo.