Nesrečo obžaluje, krivde pa ne čuti
Direktor Excentra iz Hrastja Robert Zorko se ne čuti odgovornega za eksplozijo sušilne komore 7. novembra 2013, zaradi katere je umrl 44-letni Adolf Potočnik.
Kranj – Na kranjskem okrožnem sodišču so v sredo s predstavitvijo obtožnice in zaslišanjem prvih prič začeli sojenje 48-letnemu Robertu Zorku, ki mu kranjsko tožilstvo očita odgovornost za eksplozijo sušilne komore za prašno barvanje v družinskem podjetju Excenter v Hrastju 7. novembra 2013, ki je povzročila smrt 44-letnega serviserja Adolfa Potočnika, v nesreči pa so se poškodovali tudi obdolženi in nekaj zaposlenih. Tožilstvo Zorka obtožuje malomarnosti in opustitve skrbi za splošno varnost, kar je imelo za posledico smrt in več poškodb ter veliko premoženjsko škodo v višini 219 tisoč evrov. Za očitano kaznivo dejanje je zagrožena kazen zapora do osmih let. Obdolženi nesrečo obžaluje, a že ves čas zatrjuje, da je nedolžen. Zagovor je podal že v sodni preiskavi, na glavni obravnavi pa se brani z molkom.
Tožilka Polona Košnjek je navedla, da Zorko kot direktor podjetja za kovinsko galanterijo Excenter za napravo za sušenje ni pridobil potrdila o varnosti z oceno tveganja, elaborata eksplozijske ogroženosti in certifikata skladnosti, obenem je dopustil, da so napravo uporabljali brez potrdila o pregledu in preizkusu, zato ni bila pravočasno ugotovljena razpoka na peči. Za eksplozijo naj bi bila namreč po ugotovitvah strokovnjakov kriva razpoka na toplotnem izmenjevalniku peči.
Iz nje je iztekalo olje, zato je nastala eksplozivna zmes, ki je eksplodirala ob vžigu gorilnika. Poleg tega naj bi servisiranje naprave opravljal Potočnik kot nepooblaščeni serviser in tudi razpršilna šoba, ki jo je kupil Zorko, dan pred eksplozijo pa jo je v gorilnik vstavil Potočnik, je bila neustrezne dimenzije. Obdolženi ob tem kljub vonju po kurilnem olju in dimu v peči le-te na dan nesreče ni ugasnil in je dopustil, da je serviser Adolf Potočnik opravil servis, med katerim je prišlo do eksplozije.
Zorko je vztrajal pri zagovoru iz sodne preiskave, ko je dogodek obžaloval, ne čuti pa se odgovornega, zato zavrača očitke tožilstva. Izpostavil je, da je Adolf Potočnik servis na gorilniku opravljal enkrat do dvakrat letno, tako tudi dan pred tragično nesrečo, ko je peč še normalno delovala. Naslednje jutro, 7. novembra 2013, so mu delavci sporočili, da peč ne deluje pravilno in da je v podjetju vonj po nafti, zato jim je naročil, naj jo ugasnejo. Ko je prišel v podjetje tudi Potočnik, je ta poskušal zagnati gorilnik, odprl je tudi vrata peči, iz katere se je kadil bel dim. Ker peč ni pravilno delovala, je poklical proizvajalca peči Franca Furmana, ki ni utegnil priti, zato pa je po telefonu Potočniku dal navodila, kako naj nastavi plamen na gorilniku. Tega so zato ponovno zagnali, temperatura v peči je začela naraščati, ko pa se je dvignila do 150 stopinj Celzija, je nenadoma prišlo do eksplozije. Poudaril je še, da so strokovnjaki za varnost pri delu opravljali preglede v podjetju in izdelali elaborate, nihče od njih pa ni ocenil, da obstaja nevarnost eksplozije, tudi požarna ogroženost v podjetju je bila ocenjena kot manjša.
Kasneje so zaslišali tudi proizvajalca peči Franca Furmana, ki je povedal, da ga je Zorko poklical petnajst minut pred eksplozijo in pojasnil, da gorilnik ugaša in da v prostoru smrdi po nafti, kar je bil jasen znak za okvaro. Zatrdil je, da je v razgovoru prepovedal obratovanje peči, serviserju pa je svetoval, kako naj gorilnik razstavi, da bi našli napako oziroma razpoko, iz katere je uhajal plin. Poudaril je še, da nihče razen njega ni pooblaščen za menjavo ključnih elementov na peči. Povedal je še, da je peč enajst let normalno delovala, razpoka na njej pa se je zagotovo pojavila tisti dan, ko je gorilnik začel ugašati: »Če bi razpoka prej nastala, bi se že prej vonjalo nafto.«