Stoletje doma na Homcu
Razstava Poduku in razvedrilu odkriva pestro zgodovino doma na Homcu, katerega začetki segajo stoletje v preteklost.
Kulturno društvo Jože Gostič je ob koncu leta pripravilo razstavo o bogati zgodovini nekdanjega Društvenega doma na Homcu. »Gre za prvo izmed treh razstav, ki se ukvarja predvsem z gradnjo doma in z njim povezanim življenjem v času prve svetovne vojne. Predvidoma jeseni bo na ogled druga razstava, ki bo zajemala dogodke okoli doma do konca druge svetovne vojne, pregled pa bomo sklenili s tretjo razstavo, ki se bo ukvarjala z obdobjem po drugi svetovni vojni. Krona vsega pa bo izid monografije, ki jo načrtujemo leta 2020,« nam je na odprtju razstave Poduku in razvedrilu povedal predsednik društva Borut Jenko, ki je skupaj z Matjažem Šporarjem tudi soavtor razstave.
Razstava, ki je nastala pod strokovnim vodstvom zgodovinarja dr. Janeza Marolta, sega v turbulentni čas začetka dvajsetega stoletja. Tako kot drugod so tudi v Šmarci na prelomu stoletja leta 1907 ustanovili Katoliško slovensko izobraževalno društvo, ki je že v obdobju pred prvo svetovno vojno z organizacijo različnih kulturnih prireditev in predavanj prispevalo k dvigu kulturno-prosvetne ravni krajanov. Že leto kasneje so si zgradili društveni dom v Šmarci, ki je takrat spadala pod homško faro.
A ker se je dom v Šmarci izkazal za odročnega in premajhnega, so Šmarčani takratnemu župniku svetovali, da bi dom zgradili pri župni cerkvi na Homcu in ob začetku prve svetovne vojne se je gradnja tudi začela, končala pa se je leta 1917. Ker so bili moški povečini na fronti, so dom pod homško cerkvijo gradile predvsem ženske in otroci, o čemer pričajo tudi fotografije Petra Nagliča. Fotograf iz Šmarce je bil s svojim fotoaparatom zvest spremljevalec večine pomembnih dogodkov iz prve polovice dvajsetega stoletja in tudi gradnjo doma je natančno spremljal in dokumentiral. »Fotografije Petra Nagliča dajejo razstavi poseben pečat. Ni veliko krajev, zlasti tako majhnih, ki bi imeli tako bogato fotografsko zbirko,« je o pomenu Nagličevih fotografij spregovoril Matjaž Šporar, ki že več let javnosti predstavlja pestro fotografsko zapuščino svojega deda.
V času prve svetovne vojne je dom služil tudi kot pribežališče številnim beguncem in zatočišče sirotam. Kot je sredi dvajsetih let zapisal takratni homški župnik Anton Mrkun, so se po dokončanju vanj naselile štiri sestre usmiljenke z več deset sirotami.
Dom, ki je v prvi svetovni vojni ponujal zatočišče pred vojno vihro, je v času druge postal žrtev vojnih grozot. Zgorel je v plamenih, ki so jih zanetili partizani, tako da o podobi takratne stavbe pričajo le fotografije Petra Nagliča. A tudi v tem primeru je obveljalo, da ima vsak konec nov začetek. Pogorišče je po vojni kupil pasar iz Nožic Alojz Pirnat in prosil Jožeta Plečnika, s katerim sta večkrat sodelovala pri drugih arhitektovih projektih, da začrta novo vilo. Ker so se dela zavlekla skozi vsa petdeseta leta in je Plečnika prehitela smrt, je delo dokončal njegov učenec Anton Bitenc, ki je načrte svojega učitelja nekoliko spremenil. Vseeno pa hišo, ki jo danes domačini poznajo pod imenom Pirnatova vila, zaznamuje nezamenljiva Plečnikova arhitektura.
Pirnat je vilo uporabljal kot počitniško hišico ob koncih tedna, vse dokler ni leta 2002 umrl. Nato je več let samevala, dokler je ni odkupil poslovnež Matej Sodin, ki pa ohranja posluh tudi za interese lokalne skupnosti in društev. »Sprva sem želel vilo adaptirati v družinsko hišo, a glede na prizadevanja članov društva mislim, da bo stavba še kar nekaj časa namenjena takšnim in podobnim dogodkom,« je povedal sedanji lastnik.