Med kovanjem podkve in sreče

Kovaštvo je ena izmed težkih, a lepih obrti, ki pa je danes na robu izumrtja. Janez Globočnik, eden izmed peščice kovačev pri nas, meni, da bi država lahko znanje, ki se je leta prenašalo iz generacije v generacijo, bolje izkoristila.

Kovaštvo je poklic skoraj mitskih razsežnosti. Kovači nastopajo v pravljicah, o njih pojejo pesmi in govorijo povesti. Kovaštvo nemalokrat povezujemo tudi s kovanjem sreče. Podkev, eden najbolj praktičnih izdelkov, ki nastajajo pod kovaškim kladivom, namreč predstavlja simbol sreče, zdravja, plodnosti in rodovitnosti. Kraka, obrnjena navzdol, nas varujeta pred zlimi duhovi, obrnjena navzgor pa nam prinašata srečo, zdravje in mir.

Kljub romantičnemu pogledu na kovaštvo pa je to že od nekdaj težak poklic, dandanašnji pa se peščica kovačij, ki so še preživele, ukvarja tudi s povsem sodobnimi težavami. »Tega poklica tako rekoč ni več, mi smo še zadnji kovači in bomo slej ko prej izumrli, kot so izumrli dinozavri,« pravi Janez Globočnik iz Cerkelj, eden izmed menda le 19 kovačev, ki v Sloveniji še živi od vihtenja kovaškega kladiva. Kovačev je pri nas sicer še nekaj več, a preostali so v pokoju in le še občasno zakurijo ogenj v kovačnici ali pa se s kovaštvom ukvarjajo v prostem času.

Z zamiranjem poklica se počasi izgublja tudi znanje, ki se je prenašalo v glavnem z očetov na sinove, šole za kovače namreč že dolgo ni več. Prav zato so se slovenski kovači organizirali v cehovsko društvo, ki ga vodi Alojz Vrbnjak iz Maribora. Združeni bi morda še uspeli prepričati državo, da jih ne meče v isti koš z vsemi ostalimi podjetniki. »V Avstriji, s katero se tako radi primerjamo, imajo stvari ''pošlihtane''. Kovači so manj obdavčeni, stimulirajo jih z odkupom izdelkov. Jaz za državo ali občino ne delam nič,« razlaga Janez Globočnik, medtem ko spretno vihti kladivo, pod katerim nastaja podkev, kdo ve katera po vrsti, ki jo je izdelal v svoji kovačnici.

Janez Globočnik se je obrti priučil od svojega očeta. Pri Globočnikovih se namreč s kovaštvom ukvarjajo že skoraj sto let. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je namreč njegov praded kupil kovačnico v središču Cerkelj, tako da je 47-letni Janez Globočnik že tretji, ki nadaljuje družinsko tradicijo. »Vse življenje sem povezan s kovaštvom, oče pa me je potrpežljivo uvajal v delo in ima največ zaslug, da sem ostal v tem poklicu,« pravi sogovornik, ki je bil pred leti tudi precej uspešen smučarski skakalec in slovenski reprezentant, po očetovi smrti pa se je pred dvajsetimi leti dokončno zapisal kovaškemu poklicu.

Izdeluje kovane ograje, vrata, popravlja pluge in drugo kmetijsko orodje, ko dobi navdih pa tudi svečnike in različne skulpture. Na njegovi kovačiji nastajajo celo kovana kolesa in vozovi, ki služijo kot darila ob okrogli obletnici. »V vsak izdelek daš delček sebe,« pravi zgovorni Cerkljan, ki se je na svoji poklicni poti srečal tudi z nekoliko nenavadnimi strankami. Nekoč ga je namreč obiskala prodajalka ljubezni z željo, da ji izdela kovano posteljo. In jo je!

Pred leti ga je obiskala ekipa programa Discovery Channel, že skoraj dvajset let pa je hišni kovač v Tehniškem muzeju v Bistri. »Ko sem obiskal muzej, je tam potekal prikaz kovaštva. Ko sem tamkajšnjemu kovaču pokazal nekaj trikov, me je takoj prosil, če ga zamenjam – in tako še danes kujem v Bistri,« razlaga Globočnik, ki znanje predaja tudi na mlajše generacije. Občasno ga na praksi obiščejo dijaki, sodeluje pa tudi s šolo v avstrijskih Borovljah. Tudi sam pa se še česa nauči. »Veliko je upokojenih kovačev z ogromno znanja. Večkrat koga obiščem in se vedno kaj novega naučim.« Čeprav je kovaški kruh težak, pa vedno znova rad zakuri ognjišče v kovačnici. Kot pravi, je kovaštvo ravno prava zmes obrtniškega znanja in ustvarjalnosti, zaradi česar še vedno uživa pri svojem delu.