Njun čudežni svet keramike

Barbi Štemberger Zupan in Niku Zupanu iz Vogelj umetniška keramika pomeni vir preživljanja, hkrati pa veselje in užitek ob ustvarjenem in priložnost, da svoje znanje delita z drugimi. Zaradi slednjega so ju v akciji Ljudje odprtih rok prepoznali kot darovalca.

Ko se je Barba Štemberger Zupan pred 28 leti odpovedala varni službi v banki in se podala na negotovo samostojno pot, najbrž ni pričakovala, kaj se bo čez leta izcimilo iz njenega lončarjenja. Desetletje za njo se je tega početja lotil tudi mož Niko in njegovi ambicioznosti gre zahvala, da sta se z leti zapisala na svetovni zemljevid umetniške keramike.

»Prva leta sem se učila, izpopolnjevala in nabirala izkušnje, pozneje pa, ko mi ni bilo več dovolj le obrtniško ustvarjanje, sem svojemu rokodelstvu dodajala tudi lastni umetniški izraz. Potem sva videla, kako v tujini potekajo kolonije in simpoziji umetniške keramike, pa sva še sama želela poskusiti,« Barba pojasnjuje, kako je njuna umetniška keramika prerasla domače okvire in se zapisala v svetovni vrh. Zadnjih dvanajst let namreč v domačih Vogljah vsako leto prirejata mednarodni simpozij umetniške keramike. Nanje prihajajo priznani umetniki z vsega sveta, ki tu predavajo in ustvarjajo.

»Doslej se je simpozijev Keramika V-oglje udeležilo 137 umetnikov iz tridesetih držav in vsak je pustil v Sloveniji štiri dela. Eno od teh nameniva Občini Šenčur za stalno zbirko v šenčurskem muzeju, ki je tudi edina zbirka umetniške keramike v Sloveniji, eno ostaja v najini zbirki, dve pa sta namenjeni sponzorjem. Vrednost teh simpozijev, ki jih prav tako kot možnost stalnega razstavljanja v muzeju naklonjeno podpira Občina Šenčur, je dejstvo, da gre za umetnike najvišjega ranga in se imajo pri nas možnost pokazati v najlepši luči. Umetniška dela nastajajo pred našimi očmi, priložnost imamo spremljati ves proces, poleg del pa ti umetniki pri nas puščajo tudi svoje dragoceno znanje,« pripovedujeta umetnika. V simpozij umetniške keramike sta pripravljena veliko vložiti, nosita glavnino njegovih stroškov, umetniki si plačajo samo pot. Najti sponzorje pa je vsako leto težje, še dobro, da ima posluh lokalna skupnost. Marsičemu sta se pripravljena odreči, materialne stvari jima ne pomenijo veliko, želita pa pustiti pečat na likovnem področju, ki je v Sloveniji žal precej zapostavljeno.

Umetniška keramika je najino življenje, pravita zakonca, poleg njunih dveh odraslih sinov še en otrok, na katerega sta ponosna. Zlasti še od leta 2011, ko sta bila kot edina Slovenca do sedaj izbrana v International Academy of Ceramics (mednarodni inštitut za keramiko), ki deluje v okviru Unesca. Svojega znanja, pridobljenega z lastnim delom, izkušnjami, izobraževanjem in s stiki z umetniki keramike svetovnega formata, ne skrivata ljubosumno zase, pač pa ga z odprtimi rokami delita naprej.

In tu pridemo do ljudi odprtih rok, do darovalcev, med katere sta se zapisala letos. Organizirata namreč tudi delavnice, tečaje in predavata po šolah, delata s starostniki, sta mentorja študijskim krožkom in tudi posameznikom, ki želijo ustvarjati s keramiko. Izdala sta že nekaj knjig, v okviru študijskega krožka je denimo nastala knjiga o krompirju, značilnem za šenčursko območje, skupaj z drugimi sta raziskovala kolesarske poti v Šenčurju. »Nekaj želiva dati tudi lokalni skupnosti,« pravita zakonca Zupan. Tako načrtujeta, da bi aprila prihodnje leto ob občinskem prazniku priredila razstavo, ki bo predstavila vsa dela, nastala v Šenčurju. Zbirko iz tamkajšnjega muzeja bi zlahka lahko postavili kjerkoli v svetu, sta ponosna domačina, ki na ta način promovirata domači kraj in tudi Slovenijo.

Prejeto priznanje Ljudje odprtih rok, ki ga podeljujeta revija Ženska in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ju je prijetno pobožalo. Prav nahrani te za prihodnje izzive, pravita sogovornika, vesela, da kdo opazi, da delaš dobro, širiš znanje in dobro voljo in ti za to reče hvala.