Čarodej, prvi del stripa Tolpa mladega Ješue / Foto: Igor Kavčič

Živeti z Diarejo in uživati

V Galeriji Prešernovih nagrajencev razstavljajo TBC, Ton-Ton, Toto, J. Visarjonovič in tisti Tomaž Lavrič, ki je vsak od prej naštetih. Ko si ogledujem razstavo stripov, karikatur in ilustracij tega »deluks kategornika« slovenskega stripa, aktualnega nagrajenca Prešernovega sklada, ne morem mimo spomina, kako hudičevo dobro se je konec osemdesetih prodajal mini album z izborom stripov Diareja, ki so takrat začeli izhajati v reviji Mladina.

Na vprašanje, kaj bi naredili, če bi Tomaž Lavrič podpisal bogato pogodbo v tujini in se poslovil iz Mladine, je kreativni direktor revije Robert Botteri dejal: »Mislim, da bi odšli tja, ga ugrabili, zvezali in priklenili ter pripeljali nazaj domov.«

V letu, ki prihaja, bo minilo trideset let, odkar je v Mladini začel izhajati komični strip Diareja. Skrajno duhovit in z vsako novo vrstico sličic prav toliko aktualen. Z Diarejo ste vedno na tekočem, je njen dvoumni slogan. Beseda, zapisana z malo začetnico, v medicinskem žargonu seveda ne vzbuja pozitivnih občutkov, Diareja z veliko, ki jo riše Tomaž Lavrič, pa je s humornim seciranjem tekočih dogodkov doma in v svetu v vseh teh letih postala nekakšna življenjska stalnica bolj ali manj pogostih bralcev zgoraj omenjene revije. Laže tisti, ki trdi, da Diareja ni prvo, kar poišče v njej, če jo dobi v roke.

Naj se vrnem v osemdeseta, ko so bili ti drobni velikonosi možiclji, redkeje tudi dame, različnih poklicev, življenjskih slogov, generacij, stanov, ras, geografskega porekla, vsega, kar pač leze in gre, skozi svoje domislice dežurni komentatorji ali celo napovedovalci dogajanj v družbi. Z ulično prodajo revije Mladina, ki je takrat šla za med, sem si vsak teden na prvi dan izida na stalnem mestu v Tržiču služil študentski priboljšek. Ko je izšel prvi mini album z zbranimi Diarejami, ta je imel ceno nekaj revij, nam ga je na stojnici redno zmanjkovalo. Za preprodajo smo ga kupovali pri nekem tipu, ki je živel v bloku za Bežigradom. Lavriču? S povečanim utripom sem oni dan gledal v galerijsko vitrino vse tri albume z zbranimi Diarejami, ki so izšle v tistih prelomnih letih. To so bili dnevi.

Za Diarejo je bil Lavrič že leta 2004 predlagan za nagrado Prešernovega sklada, a očitno ob nepravem času, saj je moral počakati 13 let, ko sta mu nagrado prinesla stripovska albuma Lomm in Tolpa mladega Ješue, ki ju je ustvaril v zadnjih dveh letih. »Lomm je zgodba o odraščanju, boju za obstanek in iskanju Boga. Predvsem pa je Lomm hvalnica telesu,« Lavriča kot izjemnega risarja in njegov strip v obrazložitvi k nagradi označuje Iztok Sitar. »Če je Lomm zgodba o odraščanju in iskanju Boga, potem je Tolpa mladega Ješue zgodba o odraščanju Boga samega.« Oba stripa sta z nekaj originalnimi tablami predstavljena v zadnji, najbolj intimni sobi umetniških vrhuncev v prvem nadstropju galerije.

Lavričevo zgodbo začnemo v pritličju, kjer je predstavljenih 25 naslovnic Mladine ter izbor ilustracij h kolumnam, ki so nastale v zadnjih treh letih. Povečane naslovnice so smiselno razporejene, vrsto začne Janez Janša in na drugi strani konča Borut Pahor, odvisno, ali začete z leve ali desne. Med njima prevladuje motivika s slovenskim zetom Donaldom Trumpom, nekaj gospodarskih, nekaj političnih, vedno pa naslovnic, ki govorijo brez dodatne razlage. Lavrič vse pove z risbo.

»Briljantno risarsko in scenaristično znanje, virtuozno menjavanje stilov, vsestranskost, lucidnost, pronicljivost, nepresahljivi vrelec idej, humor, angažiranost, bridka satira, komercialni in umetniški uspeh, za povrh pa je še pesniško nadarjen,« svojega stripovskega kolega označuje Zoran Smiljanić. In dodaja: »Kot vestni uradnik se vsak teden redno ''štemplja'' na svoji matični reviji Mladina in s seboj vedno prinese šope neznosno kakovostnih ilustracij, naslovnic ali stripov, ki nezgrešljivo zadenejo bistvo in nad katerimi se krohotajo najprej na uredništvu, potem pa še na ulici in doma, na levi in desni, bolj ali manj pametni bralci. In tako že leta in desetletja.«

Na vprašanje, kaj bi naredili, če bi Tomaž Lavrič podpisal bogato pogodbo v tujini (je prvi slovenski stripar, ki mu je uspelo prodati stripovski paradiž v Francijo) in se poslovil iz Mladine, je kreativni direktor revije Robert Botteri dejal: »Mislim, da bi odšli tja, ga ugrabili, zvezali in priklenili ter pripeljali nazaj domov.« Lavrič je velik garač, veliko riše, več kot veliko riše. »Vsak izmed nas gre kdaj na dopust, celo Marcel Štefančič gre enkrat na leto v Ameriko. Lavrič nikoli ne manjka, ne manjka Diareja, vedno je tu Izjava tedna, prav tako risbe za Rolanje po sceni. Vse aktualno iz tistega tedna. Tudi če kam gre, odide v sredo in je do naslednjega torka, ko zvečer oddaja material, v uredništvu.« Hitro jih stresa iz rokava, je izjemen kreativec. Botteri še pove, da je nekoč prišel v uredništvo in doma pozabil ilustracije, ki jih je risal dan ali dva. Dajte mi list papirja in flomaster, je rekel in vse narisal še enkrat – ker se mu ni ljubilo domov.

Da je Tomaža Lavriča najlažje opisati z načinom dela. Ankete zadnjih ameriških volitev so kazale na zmago Hilary. Tomaž je narisal kip svobode z njeno glavo, ki v roki drži obglavljeno Trumpovo podobo. Nakar v torek zmaga. V eni uri je moral naslikati novo, modificirano sliko.

V gornjem nadstropju sta v uvodnem prostoru, kjer se vrti film Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič, na ogled njegova po mnenju mnogih najboljša stripa Rdeči alarm (1996) iz pankovskih osemdesetih in Bosanske basni (1997) z zgodbami iz bosanske vojne. Seveda oba z nekaj originalnimi tablami. V sosednji sobi so stripi, ki jih je prispeval v obsežni album Slovenski klasiki v stripu. Njegovi so stripi od Martina Krpana prek Bobrov do Skodelice kave in Kosovelovih Temnih borov, manjši prehodni prostor pa se ponaša z originali iz stripov Glista na begu (2016) in Slepo sonce (2004).

Na koncu se spustim nazaj v pritličje, tja, kjer so na ogled originali in povečave izbranih Diarej. Obiskovalci jo lahko narišete sami in si ob uvrstitvi med najboljše tri prislužite nagrado uredništva Mladine. In sem razmišljal, razmišljal ... ne gre kar tako opraviti z Diarejo.

V Galeriji Prešernovih nagrajencev je na ogled kratka zgodovina Slovencev. Ah, kaj Slovencev, Lavrič riše in piše svet, njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. V Kranju do sredine januarja.