Jaslice, poezija iz gline

Marija Bizjak iz Čirč je ena od najbolj znanih slovenskih izdelovalk jaslic. Figure oblikuje ročno, da se na glini poznajo sledovi njenih rok.

Zadnjih deset let so v Sloveniji redke razstave jaslic, na katerih ne bi sodelovala Marija Bizjak iz Čirč pri Kranju. Njene jaslice iz gline so postavljene v Muzeju jaslic na Brezjah, v kapeli kranjskega župnišča, na letošnji slovenski razstavi v Vojniku pri Celju, pa v marsikaterem slovenskem domu ali cerkvi. Marija, rojena v Gregorčevi družini v Hrašah pri Smledniku, je stopila v družbo najbolj znanih izdelovalcev jaslic na Slovenskem.

Roke, ustvarjene za glino

Marija, ena od šestih otrok Gregorčeve družine, je želela postati tehnična risarka. Ker bi morala stanovati v internatu, je ostala doma in se kot petnajstletno dekle zaposlila v tekstilni tovarni v Medvodah. Devet let, do rojstva drugega otroka, je v njej služila kruh. Potem je ostala doma in se za nekaj časa zaposlila pri možu Jožetu, ki je bil avtoprevoznik. Ker so uradniki ugotovili, da taka zaposlitev ni skladna z zakonom, je »vzela« obrt in skoraj štiri leta navijala tuljave za Iskrino tovarno na Lipnici. Zaradi negotove prihodnosti tega sodelovanja je to delo opustila in se je zaposlila v kranjski poslovalnici znane ljubljanske kemične čistilnice Labod. Leta 1999 se je upokojila. Najprej je risala. Vse ji je prišlo prav. Papir, keramika, opeka. Ko je sin hotel poškodovana vrata zavreči, je Marija na mestu, kjer so bila poškodovana, narisala sončnico … Vrata so pri življenju še danes.

»Pri sebi sem molila in prosila, da bi končno našla delo, v katerem bi uživala,« se spominja Marija. »Pred božičem sem po televiziji videla gospo, kako je delala jaslice. Tudi sama jih bom naredila, sem bila odločena. Ker je do božiča zmanjkalo časa, sem na jaslice kar pozabila. Mož Jože me je naslednje leto jeseni spomnil, da je božič blizu in da je prišel čas, da končno kaj storim za svoje jaslice. V Gorenjskem glasu mi je pokazal vabilo Univerze za tretje življenjsko obdobje na tečaj risanja in kiparjenja. Šla sem. Ker so tečajnice le risale, sem mentorja Andreja Pibernika vprašala, ali bo mogoče tudi kipariti. Povedala sem mu, da sem prišla zaradi tega in da bi rada do božiča naredila svoje jaslice. Ker so poleg mene želele kipariti še tri tečajnice, nam je naslednji teden prinesel glino. Gnetla sem jo, mehčala in uživala v dotiku z njo. Neverjetno gladka in prožna je bila. Bolj kot pri drugih tečajnicah. Z dovoljenjem mentorja sem jo smela vzeti domov. Prvi teden sem naredila štiri ovčke. Potem sem začela oblikovati sveto družino. Figure so bile vedno večje. Oblikovala sem jih po svoje, s svojim pogledom na božični dogodek, s svojim načinom izražanja. Nastale so prve jaslice. Potem me je celo mentor Andrej prosil, naj jih naredim tudi zanj. Oblikovanje gline je tako postalo del mojega življenja, del moje življenjske sreče. Delala sem med kuho, med varstvom vnukov. Vse mogoče, ne le jaslic. Na vsem, kar sem prijela, so bili sledovi gline: na loncih, na kljukah, na telefonu, na kuhinjski mizi …« pripoveduje Marija.

Jaslice, zrcalo moje duše

Marija gotovo ne bo nikdar pozabila razstave izdelkov v akciji Umetniki za karitas na gradu Zemono, na katero sta z možem Jožetom pol ure pred odprtjem pripeljala jaslice in jih postavila v zidno lino. Komaj sta jih postavila, pride neka gospa in reče, da jih bo kupila. »Ko me je organizatorka razstave Jožica Ličen vprašala, koliko stanejo, nisem vedela, kaj naj rečem. Na pamet sem povedala neko vsoto, pa mi je Jožica rekla: Gospa, ali vi tako malo cenite svoje delo?« Takšne zgodbe so se pojavljale tudi na drugih razstavah, na katerih je sodelovala Marija s svojimi jaslicami.

»Ljudje mi pravijo, da so moje jaslice zrcalo moje duše, moje globoke vere, moje ljubezni do vsega, kar me obdaja. Še posebej do moje družine, ki mi pomeni največ. Ko začenjam delo ali mi ne gre po načrtih, prosim Jezusa, naj me prime za roke, naj me vodi. Pomaga mi, da se vživim v delo, v to preprostost, ki jo izraža božični dogodek, v figure, ki jih oblikujem. Bog ne daj, da bi med ustvarjanjem kaj kuhala. Saj bi se vse zažgalo!« se pošali. Zanjo je glina nekaj posebnega. Mehka je, vendar zahtevna za oblikovanje, sanjava in realna obenem. Večinoma jo oblikuje s prsti, saj se morajo na izdelku poznati odtenki rok. Zato figur ne barva. Pusti jih naravne. Zapeče jih in premaže s posebno emulzijo, da so odpornejše.

Za Marijo, ki ima v soprogu Jožetu in družini iskrene pomočnike, bo božič čas miru, veselja, prijateljstva in tudi molitve. Ko se bodo vrnili s polnočnice, jih bosta doma čakala potica in čaj. V spokoju božične noči človek kaj drugega tudi ne potrebuje.