Žrtev ali bedak

Kako je Niko zaman iskal pravico, 3. del

»Hčerka Sara je postajala podobna materi. Začela jo je obiskovati, kradla mi je denar in ga nosila k njej. Vse sem ji odpuščal, ker sem upal, da bo lepa beseda kaj zalegla. A ni. Ni mi kazalo drugega, kot da sem se po pomoč obrnil k njeni razredničarki. A sem se opekel, da se bolj nisem mogel. Ko je izvedela, da sem samohranilec, da sam skrbim za otroke, da mama ni prisotna, sem postal nekakšen pedofil, ki mu je treba otroke nemudoma odvzeti!«

Žensk, ki so si podajale kljuke in zapisovale »strokovna mnenja«, sploh ni več štel. Niko pravi, da je bila ena bolj pametna kot druga, nobena pa mu ni povedla, kaj storiti. Še dobro, da je vmes posegla usoda: bilo je ravno okoli novoletnih praznikov in Brigito so v eni od trgovin zasačili, ko je kradla. Sara pa ji je krila hrbet na ta način, da je nakradeno robo skrila v šolsko torbo. Ko so ju zasačili, policisti niso imeli usmiljenja. Zmagala je zdrava kmečka pamet in ženske, ki so pred tem »psihično maltretirale« Nika, so ugotovile, da pa morda sploh ni tako slab, kot so mislile.

»Sara se je vrnila domov. Bila je precej prestrašena, očitno ji je bližnje srečanje s policijo nagnalo strah v kosti. Kasneje mi je tudi zaupala, da jo je mamin partner ves čas zalezoval in jo otipaval, mama pa se je temu smejala. Lasje so mi šli pokonci, ko sem jo poslušal. Spominjam pa se, da mi je takrat prisegla, da se ne bo nikoli poročila, pa je bila še otrok! Besedo drži še danes, pa je stara že 37 let,« pripoveduje Niko.

Najprej je spravil h kruhu Erika. Izučil se je za peka, a je pozneje naredil še slaščičarsko šolo in tudi hotelirsko, danes je v svojem poklicu zelo cenjen in tudi poznan. S krušnim očetom ima vsakodnevne stike, mame nikoli ne omenja. Njegovi otroci del počitnic preživijo pri Niku. Že to veliko pove o njihovih medsebojnih odnosih.

»Če ne bi kar naprej razmišljal o ženskah, bi bilo moje življenje veliko lepše,« nadaljuje, medtem ko nekaj teh ponesrečenih zvez namerno preskočiva. Ne želi, da pišem o tistih, ki so bile muhe enodnevnice, ki so prišle in čez kakšen dan ali dva ponovno izginile.

»Morda je prav, da omenim Marijo. Doma je bila nekje iz Selške doline. Spoznal sem jo prek oglasov. Po poklicu je bila šivilja, znala pa je delati tudi klobučke, saj je bila nekaj časa zaposlena v Šeširju. Bila je zelo zanimiva ženska, veliko je vedela o marsičem. Domov je prinašala različne revije, reševala je križanke, verjela je v horoskop. Dovolil sem ji, da je predsobo spremenila v šivalnico. K njej so prihajale različne ženske, za katere je šivala. Nič nisem imel proti, ko sem jih poslušal, kako so se smejale, šalile. Lepo je bilo, ker je v moje življenje prinesla smeh in dobro voljo. Ob nedeljah sem ji pomagal pospraviti po ''delavnici'', potem pa sva šla kam ven, na kozarec vina, na grad ali v živalski vrt. Motilo me je le, ker se me je v postelji izogibala, meni pa je tisto cartanje veliko pomenilo. Nekoč sem doma pozabil neko orodje, ki sem ga potreboval, da sem lahko na terenu ''oživil'' avto, ki je odpovedal pokorščino. Čudno se mi je zdelo, da je takšna tišina, saj je imela Marija navado, da je radio na ves glas ropotal. Ko sem vstopil v dnevno sobo, sem onemel. Na kavču sta bili dve na pol goli ženski, ki sta se ne le objemali, počeli sta še druge reči. Mislil sem, da me bo kap. Potem pa je me Marija le opazila. Videl sem, da ji ni bilo vseeno. Ko sem se toliko zbral, da sem se lahko premaknil, sem zagrabil škatlo z orodjem, se obrnil in stekel iz stanovanja. Po službi sem se ga na mrtvo napil. Prespal sem kar v avtomobilu, nisem se upal soočiti z njo. A ko sem se vrnil domov, je že ni bilo več. Pričakal me je list papirja, na katerem je pisalo – oprosti. Nikoli več je nisem videl, pa sem jo iskal. Tudi pri njenih sorodnikih. A mi niso hoteli povedati, kje je, ali pa res niso vedeli. Nikoli ne bom izvedel.«

Nekaj časa se je družil z Bernardo. Bila je sicer poročena, a je bil njen mož stalno na poti. Vozil je tovornjak, največkrat vse tja do Rusije. Kdaj pa kdaj se je zgodilo, da je za več tednov mrknil, pa nihče ni vedel, kje točno je.

»Bernarda je bila osamljena, otroka sta bila že v srednji šoli, doma ni imela kaj početi, pa me je začela vabiti k sebi. Všeč ji je bilo, da sem bil zelo vnet za tiste reči. Ja, logično, da sem bil, saj je od takrat, ko sem bil nazadnje s pravo žensko, minilo že več mesecev. Malo me je streznilo, ko so se stranke začele pritoževati, ker sem zamujal s popravilom avtomobilov. Imela je ogromne prsi, takšne, o kakršnih sanja vsak moški! Tudi njena rit je bila velika. Ni bilo večjega užitka kot takrat, ko sem se potopil vanjo! A človek se, če ni čustev, tudi potice naveliča. Sledila je daljša abstinenca, ki mi je prav prišla. Zaprl sem se v delavnico, približevala se je Erikova matura, ko je bilo treba fanta obleči od nog do glave. Spominjam se, da sem na njegovem maturantskem plesu tudi sam užival. Veliko sem plesal, četudi so igrali v glavnem ''tingltongl'', kadar pa sem počival, sem opazoval druge starše. Mnogi so sedeli kot kup nesreče – in to kljub prazničnemu razpoloženju. Že na obrazih se jim je videlo, kdo od njih živi skupaj pod prisilo in kdo v harmoniji. Takrat sem se zavedel, da ima vsaka medalja dve plati. Tudi to, da z nobeno žensko več kot toliko ne zdržim, ima v sebi nekaj pozitivnega, to pa je, da mi je prizaneseno, da bi mi kakšna dnevno pila kri. Bil sem tudi – vsaj tako sem mislil – dobro ohranjen, imel sem pozitiven pogled na svet, iskreno sem se veselil Erikovega uspeha, četudi ni bil moj krvni sin. Zdelo se mi je, da mi nič ne manjka, kar je bilo tudi res.«

Eden od prijateljev ga je povabil s seboj na Triglav. Četudi mu je pohodništvo smrdelo, je vseeno sprejel povabilo, ker je slišal, da je v gorah veliko družbe. Tudi ženske.

»Odločili smo se, da bomo najprej malo ''potrenirali''. Odpeljali smo se do Mojstrane in do Vrat potem nadaljevali peš. Med potjo nas je ujela nevihta, tako da smo prišli do koče premočeni in premraženi. S seboj nisem imel ničesar, da bi se lahko preoblekel. Prijatelj ni vedel, kaj naj stori z mano. Takrat pa se na vratih pokaže ena od kuharic in mi brez besed priskoči na pomoč z nekaj cunjami, ki so jih planinci pozabili v koči, ona pa jih je za vsak slučaj spravljala. Hvaležno sem ji stisnil roko in jo pri tem pogledal v oči. Takrat pa so med nama preskočile iskrice, moje srce se je vnelo kot še nikoli poprej. Nič ni bilo s Triglavom, ostal sem v koči in se Suzani dva dni motal pod nogami. Obljubila mi je, da se bova jeseni, ko kočo zaprejo, spet videla. Res sva se. Za čez zimo se je preselila k meni in prav lepo sva se imela. Ker ni mogla sedeti križem rok, sva temeljito pospravila moj brlog, vsak dan me je razvajala s hrano, tudi v postelji sem si lahko le prste lizal, tako dobra je bila! Potem je prišla pomlad, spet je odšla v Vrata. Nič mi ni obljubila, kdaj se bova spet videla. Jokal sem za njo, srce me je bolelo, a naslednjo jesen je, kot se je izkazalo, našla drugega.

Bilo je še nekaj žensk, ki so ji sledile, a s seboj niso prinesle ognja, le pepel. Sedaj sem že nekaj časa sam, obujam spomine, skrbi me za hčerko, ker postaja vedno bolj čudaška. Če pa bi bila kje še kakšna primernih let, čista, dobra v postelji … ne, res se je ne bi branil!«

Preden sem odšla, mi je zaupal, da si je začel zapisovati, za koliko so ga ženske že opetnajstile. Brigita, kot kaže, ni bila zadnja.

(Konec)