Mobiliziranci v nemško vojsko z Gorenjske

»Skoraj vsaka slovenska družina ima v sorodstvu vsaj enega moškega, ki je bil med drugo svetovno vojno prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Tudi naša gorenjska družina ni izjema. Stric Milan, letnik 1926, je bil v nemško vojsko prisilno mobiliziran avgusta 1943. Njegovi starejši bratje Ivan, Viktor in Jože so se pred nemško mobilizacijo umaknili v partizane. Drobnega pekovskega vajenca Milana so bratje pustili doma, ker je bil šibek in z bolnimi nogami povsem neprimeren za dolge pohode in hitro premikanje v partizanskih enotah, komisija na naboru v Kamniku pa je kljub temu ugotovila, da je za nemško vojsko primeren. Odpeljali so ga v taborišče državne delovne službe 'Reichsarbeitsdienstlager Breitenweida' pri Dunaju in od tam k vojakom v Francijo. Junija 1944 se je znašel v spopadih blizu mesta Brehal v Normandiji. Zajeli so ga britanski vojaki in ga odpeljali v ujetniško taborišče Woodhouselee blizu Edinburga, od koder se je s soborci, ki so se priključili partizanski 5. prekomorski brigadi, vrnil v domovino. Konec vojne so se od štirih bratov vrnili domov le trije. Družina še vedno ne ve, kje je Ivanov grob. Tema prisilne mobilizacije v nemško vojsko ni samo slovenska tema; tudi po Alzaciji, Lotaringiji, Luksemburgu, delu Belgije in na Poljskem si družine doma pripovedujejo zgodbe svojih očetov in stricev, ki so morali služiti nemškemu okupatorju. / V Sloveniji se je o prisilni mobilizaciji v nemško vojsko dolga leta povečini govorilo le v domačem okolju in med prijatelji soborci. Leta 1991 je prisilni mobiliziranec in poznejši dolgoletni predsednik društva Alojzij Žibert izdal svoje spomine na drugo svetovno vojno, ki so bili pravzaprav prvi v Sloveniji objavljeni spomini prisilnega mobiliziranca v nemško vojsko. Z ustanovitvijo društev v Celju, Kranju in Mariboru v začetku devetdesetih let so začeli mobiliziranci uradno sami zbirati podatke o prisilnih vpoklicancih in urejati dokumentacijo za pridobitev statusa žrtev vojnega nasilja in s tem povezanega vsaj posrednega osebnega zadoščenja in priznanja države, da so bili kot prisilni mobiliziranci žrtve nemškega okupatorja.« (Str. 9–10)

Tako avtorica v predgovoru. To temo proučuje že vrsto let, pripravila je tudi razstavo, ki je bila najprej na ogled v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, pozneje bo še drugje. Poudarila je prvenstvena prizadevanja Gorenjca Alojzija Žiberta, ki je bil že aprila 1991 gost Glasove preje …