Možje iz uglednega profesorskega ceha

Loški profesorski ceh, ki je leta 1937 ustanovil muzejsko društvo, ima zasluge tudi za ustanovitev Loškega muzeja, nastalega le dve leti pozneje. Skupnost učenjakov, ki jim je bilo skupno delo »za našo stvar«, kakor je pogosto dejal eden od njih, dr. Pavle Blaznik, je predstavljala pravo akademsko elito.

Besedno zvezo dr. Pavleta Blaznika so si izposodili nasledniki ustanoviteljev Muzejskega društva Škofja Loka, ki so ob letošnji osemdesetletnici izdali knjižico Za našo stvar. V njej so Helena Janežič (tudi urednica knjige), Judita Šega, Mojca Ferle, Jernej Tavčar in Štefan Kržišnik popisali okoliščine nastanka muzejskega društva in pozneje muzeja in zgodovinskega arhiva ter predstavili enajsterico najbolj markantih mož iz profesorskega ceha.

»Ideja o knjigi se je porodila ob prebiranju pisem, ki so si jih pisali trije ustanovni člani muzejskega društva – Pavle Blaznik, France Planina in Tine Debeljak, trije Podnunci, kakor so se imenovali med seboj od ranih let neločljivi prijatelji, doma v Škofji Loki, v ulici pod nunskim samostanom. Dodatno so k razvoju ideje prispevala tudi pisma dr. Tineta Debeljaka, ki so letos prišla iz Argentine, kamor se je bil Debeljak umaknil po drugi svetovni vojni,« je o nastanku knjižice dejala Helena Janežič. Iz pisem je čutiti pristne, iskrene, prijateljske in spoštljive odnose med njimi. Čeprav so imeli na družbene razmere različne poglede in jih je po vojni ločevala celina in tudi železna zavesa, so ohranili tovarištvo in povezanost, pomembni vrednoti, ki so avtorje vodili tudi pri pisanju knjige Za našo stvar. Poleg pisem so bili dober vir tudi zapisniki, kronika sestankov profesorskega ceha, ki se je začel sestajati leta 1930. Kronist France Planina je vestno beležil slikovite, pogosto tudi hudomušne detajle vsakoletnih srečanj. Dokument hrani škofjeloška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana.

Možje iz profesorskega ceha (hudomušno so ga imenovali tudi profesorski cunf) so muzejsko društvo ustanovili, da bi zbirali narodopisne, zgodovinske, zemljepisne in prirodopisne predmete in spodbudili ustanovitev muzejske zbirke s knjižnico in arhivom. To so vestno zapisali tudi v pravila, sprejeta na ustanovnem zboru. In enako vestno so te zaveze tudi izpolnili.

Profesorjev, ki so se vsaj enkrat udeležili letnega srečanja profesorskega ceha, je bilo več kot trideset, knjižica pa predstavlja enajsterico, ki je bila navzoča na prvem sestanku. Skozi njihove osebne zgodbe razkrije tudi duh takratnega časa, vzdušje med loško intelektualno elito, ki je spodbudila nastanek društva in muzeja. Največ zaslug za rojstvo profesorskega ceha ima profesor Ivan Dolenec, zamisel o srečanjih loških profesorjev se mu je porodila, ko je leta 1929 s profesorjem Jakobom Šolarjem preživel nekaj lepih dni v Dražgošah in na Jelovici. Prišla sta do spoznanja, da je na Loškem veliko profesorjev, ki se med seboj premalo po­znajo. »Sklenila sva, da jim prihodnje leto ponudiva 'organizacijo', ki ne bo nalagala dolžnosti, pač pa prinašala prijetne ure: povabila bova med počitnicami vse profesorje iz Loke na prijateljski sestanek,« je zapisal starosta in srce profesorske skupnosti. Po drugi svetovni vojni ga je, enako kot Jakoba Šolarja, tedanji režim zaprl in učenjak se je zadnji deset­letji svojega življenja preživ­ljal s kmetovanjem v domači Sopotnici. Profesorski ceh so poleg njiju sestavljali že omenjeni trije Podnunci, Pavle Blaznik, France Planina in Tine Debeljak, France Koblar, Lovro Sušnik, France Košir (slikar, edini umetnik v profesorskem cehu, najmlajši med njimi, umrl star komaj 33 let), Ivan Molinaro, Maks Miklavčič in Martin Gorjanec.