Sevilla: izgubljeni v labirintih preteklosti

Jesenski pobeg v Andaluzijo (3)

Sevilla je glavno mesto Andaluzije. Z več kot sedemsto tisoč prebivalci je četrto največje mesto v Španiji. Če k številki prištejemo še reke turistov, ki se zgrinjajo v to slikovito prestolnico južne Španije, je število ljudi v tem z zgodovino bogatem mestu še veliko, veliko večje.

Tudi pozno jeseni, ko naj bi bila glavna turistična sezona že zdavnaj mimo, je bilo za ogled dveh največjih znamenitosti v mestu, seviljske stolnice, največje gotske stolnice in tretje največje stolnice na svetu, ter palače Alcazar treba v vrsti za vstopnice čakati vsaj eno uro.

Zgradimo tako veliko in tako lepo cerkev, da bodo tisti, ki jo bodo videli končano, mislili, da smo nori, so okoli leta 1400 vzklikali načrtovalci tega veličastnega spomenika človeške ustvarjalnosti, ki je skupaj z Alcazarjem že trideset let vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine.

Dokončali so jo leta 1528 in vse odtlej je z zvonikom, 105 metrov visoko Giraldo, nekdanjim minaretom mošeje, ki je stala na tem mestu pod muslimansko oblastjo, simbol Seville.

Obiskovalce stolnice navdušujejo številni oltarji v cerkvi, veličasten osrednji oltar s prizori iz Kristusovega življenja so izdelovali kar okoli osemdeset let. Med najbolj privlačnimi točkami stolnice je tudi grobnica, v kateri je pokopan Krištof Kolumb.

V Sevilli smo tudi zaključili letošnje jesenske počitnice. Kot družina z dvema najstnikoma se seveda nismo mogli izogniti obisku enega od številnih nakupovalnih centrov v mestu. Videti je, da so letos v modi vojaški vzorci, tako da se je naša 15-letnica na letališče odpravila v novih hlačah, majici in vetrovki, ki so bile videti kot bojna oprema pripadnika vojaške misije na Bližnjem vzhodu. Bila je edina, ki so jo – s kovčkom vred – pred vkrcanjem na letalo zares temeljito pregledali. To so bili tudi zadnji razburljivi trenutki pred vrnitvijo v vsakdanjo rutino novembrske Slovenije.