Nasmejana druščina, ki je tisto soboto dopoldne z veseljem prišla na njivo.

Uživali so v delu na njivi

Devetnajstletni Vid Žibert s Suhe pri Predosljah je že kot otrok sanjal o svoji kmetiji. Ko je bil star sedemnajst let, je najel prvo njivo. V svojo ljubezen do kmetijstva je vpel vso družino, pridelek pa pobirajo še po starem: skozi delo se tudi družijo.

Olševek – Bila je druga novembrska sobota. Vid je z nekdanjimi sošolci, prijatelji, sosedi, družino in drugimi, ki so pomagali, na njivi na Olševku pobiral repo. Naleteli smo na prizor, ki ga zadnje čase vidimo redkeje: kup razpoloženih in nasmejanih obrazov različnih generacij, ki uživajo v delu oziroma pobiranju repe.

Pr' Štefet na Suhi imajo nekaj malega kmetije in Vidov oče je že od mladih nog spremljal sinovo zanimanje, potrpežljivo odgovarjal na njegova vprašanja, ga spodbujal. Ko je bil Vid srednješolec, je dobil prav posebno veselje do zelenjave. Obiskoval je Biotehniški center v Naklem, pridobil izobrazbo kmetijsko-podjetniški tehnik, potem pa starša doma seznanil z odločitvijo, da ne bo študiral, da bo kmetoval.

V času, ko smo se pogovarjali z Vidom, se je njegova mama že odpravljala na Suho, da bo pripravila za delavce malico in kasneje kosilo – še po stari navadi. Smeje nam je razložila: »Že od zgodnjega otroštva je kazal ljubezen do kmetovanja. Tudi ko se je igral, je kmetoval: tla dnevne sobe so bile prekrita z njivami, imel je vse mogoče igrače v obliki kmetijskih strojev.«

V Vidov sedanji projekt je praktično vpeta vsa družina, še babice in dedki. Po zadnjem pobiranju pridelka v sezoni potem za vse, ki so sodelovali, pripravijo doma zabavo. Za tovrstno delo je kar težko dobiti ljudi, a mama je optimistična: »Se še najdejo, tudi mladi. Pritegne jih tudi druženje.«

Letos tako Vid že tretje leto pobira pridelek. »Ko sem se odločil, da bom prideloval in prodajal zelenjavo, sem prvo leto prosil soseda, ki se je s tem že ukvarjal, če mi lahko pomaga posejati izbrano kulturo. Njivo najamem za eno sezono, zaradi kolobarjenja. Recimo repo lahko na njivi, kjer jo sedaj pobiramo, pridelam ponovno šele čez sedem let. Letos sem se odločil, da bom poskusil še z rdečim zeljem. Lani sem imel kolerabo, črno redkev, zeleno zelje in repo; prvo leto pa le repo. Drugo leto bom verjetno dodal še kakšno kulturo,« razlaga Vid, ki je letos pridelal zelenjavo na osmih hektarjih. Doda še, da jo je zagotovo lažje pridelati kot prodati. Se pa, odkar se je spustil v kmetovanje, kar naprej izobražuje. Tako vsako leto ve več. Včasih teorija zdrži, včasih pa ga narava in kultura naučita novih zgodb.