Dramski igralec Bojan Maroševič in kustos Gornjesavskega muzeja Jesenice Aljaž Pogačnik

Dramski igralci, od kod in kam?

Na Jesenicah letos obeležujejo stodvajsetletnico gledališke dejavnosti. V sklopu Čufarjevih dni, ki v teh dneh potekajo na odru jeseniškega gledališča, so zato posebno pozornost namenili jeseniškim dramskim igralcem. Med najbolj znanimi so Miha Baloh, Bojan Maroševič, Urška Hlebec, Uroš Smolej ...

Leta 1897, torej pred natanko 120 leti, so Jesenice dobile prvo dramsko sekcijo, ki je zaživela pod okriljem takratnega Katoliškega delavskega izobraževalnega društva. Predstave so prirejali kar v gostilni na Stari Savi, pri čemer so predvsem – improvizirali. A zametki gledališča so bili ustvarjeni in že v začetku dvajsetega stoletja se je na Jesenicah igralo veliko več kot v kakšnem večjem mestu. Med obema vojnama so tako delovali kar trije odri, vsak ansambel je imel med 25 in štirideset članov, predstave so bile na ogled vsak konec tedna ... Zgodovina gledališke dejavnosti na Jesenicah je torej bogata, kustos Gornjesavskega muzeja Jesenice Aljaž Pogačnik jo je že pred tremi leti orisal v knjižici Jeseniška talija. Letos pa so v sklopu projekta Jeseničani, od kod in kam? posebno pozornost namenili še jeseniškim dramskim igralcem, ki so se priselili od drugod in zaznamovali mesto ali pa so se z Jesenic odselili in si kariero ustvarili na drugih odrih. Mnogi med njimi so postali znani širše, v Sloveniji in tudi svetu. Med njimi so Jakob Špicar, Bojan Čebulj, Miha Baloh, Bojan Maroševič, Uroš Smolej, Urška Hlebec ...

Eden začetnikov gledališča na Jesenicah je bil Jakob Špicar, ki je bil umetniški vodja leta 1910 ustanovljenega Gledališkega društva Jesenice. Uprizarjali so zahtevnejša dramska dela, imeli pa so tudi kakovostne igralce in režiserje, kot so bili Ivan Potrato, Fedor Gradišnik in Janez Ivan Cesar.

Mednarodno filmsko in gledališko slavo je doživel leta 1928 na Jesenicah rojeni dramski in filmski igralec Miha Baloh. Igral je v več kot sedemdesetih domačih, koprodukcijskih in tujih filmih, televizijskih nadaljevankah in dramah. Snemal je v vseh evropskih državah, igral s številnimi zvezdniki, je tudi dobitnik nagrade velika zlata arena za najboljšo moško vlogo v filmu Veselica. Upokojil se je leta 1989 in danes živi v svoji rojstni hiši na Jesenicah.

K razvoju jeseniškega gledališča je veliko prispeval tudi igralec in režiser Bojan Čebulj (1928–2013). Režiral je 77 predstav in nastopil kar 987-krat, največji uspeh pa je takratno jeseniško gledališče doživelo z uprizoritvijo drame Dom Bernarde Alba v njegovi režiji. Bojan Čebulj se je leta 1973 preselil na Štajersko, kjer je v Mariborskem lutkovnem gledališču opravljal delo direktorja, režiserja, igralca in scenografa vse do svoje upokojitve leta 1990. Umrl je leta 2013.

V Mariboru se je po uspešnem filmskem obdobju leta 1997 nastanil tudi dramski igralec Slovenskega narodnega gledališča Maribor Bojan Maroševič. Že kot najstnik je nastopil na deskah jeseniškega Gledališča Toneta Čufarja, v katerega ga je vpeljala mati, odlična karakterna igralka Slava Maroševič. Od leta 1997 je stalni član Drame SNG Maribor.

Poleg štajerske prestolnice pa je za jeseniške dramske igralce nepogrešljivo gledališko središče postala tudi Ljubljana. Z Jesenic so se tako v Ljubljano selili tudi nekateri mlajši profesionalni dramski igralci, kot sta Urška Hlebec, ki danes dela v Lutkovnem gledališču Ljubljana, in Uroš Smolej, zaposlen v Mestnem gledališču Ljubljana. Oba sta svoje prve gledališke korake naredila na jeseniških amaterskih odrskih deskah.

V sklopu Čufarjevih dni, ki v teh dneh potekajo na Čufarjevem odru, so omenjenim jeseniškim dramskim igralcem namenili posebno pozornost. Muzejskega večera z Aljažem Pogačnikom so se tako udeležili tudi Bojan Maroševič, vnukinja Jakoba Špicarja Mirjana Vever in sorodniki Bojana Čebulja.